Hat-trick

Zima je končno potrkala na vrata Slovenije in led se je začel kar hitro formirati, zato so se ljudje zapodili v njih kot »bobri v maline« bi rekel Maj.  Novice o razmerah pri nas in malo čez mejo so me bombardirale po vseh možnih klepetih, kar me je že skoraj  demotiviralo. Piko na i pa je dodala jutranja zmedenost.  Na parkirišču v Maltatalu ugotovim, da sem brez gojzarjev. Preostanek dneva sem bil le avtoprevoznik Beno Tours (https://aao.si/kategorija-novic/alpinizem/led).

Odločim se, da mi je vseeno za to hudičevo zimo, vzpone in celoten direndaj iskanja razmer. Mentalno osvobojenega me življenje hitro presneti in že v nedeljo zvečer mi piše Sandi, ali bi se želel pridružiti njemu in Janu v torek. Seveda hitro privolim, hkrati pa se v treh sms-ih z Juretom zmenim še za četrtek. S Špelo sva konstantno na vezi,  pogovarjava se o četrtku, ona pa omeni, da bi zaradi zastrašujoče otoplitve šla pogledat kak slap že v sredo. V dveh dneh sem imel splaniran cel teden plezanja. Edino kar je bilo sedaj važno je, da ne pozabim gojzarjev!

 Torek je bil enkraten Jan in Sandi sta poskrbela za super turo in dobro družbo (https://aao.si/kategorija-novic/alpinizem/ledinski-slap-ali-komedija-v-treh-dejanjih). Preplezali smo oba Ledinska slapova (III-,WI6-;140M)+(III,WI5/5+;50M) in kljub torkovi gneči bili pri avtu pred temo.

V sredo se s Špelo odpraviva v Krnico, kjer napadeva Drugi slap(II,WI4-; 200M). Zaradi zgodnje ure prideva pod vstop prva se ležerno urediva in začneva s plezarijo. Naveza ki je bila za nama na srečo ni bila tako hitra, da bi nama »skakala v rit«. Plezanje je bilo prijetno brez hitenja z izjemo najtežjega skoka, kjer je pošteno teklo in sem imel v sekundi mokre hlače. Med spustom po vrvi sva srečala navezo za nama, kjer je Špela naredila par slik plezalca in mu ponudila da pošlje to na mail njihovega ferajna, čemur ni ugovarjal.  Na dnu srečala še eno navezo, katera pa je ta dan že preplezala Rabeljca in povedala da so razmere tam še ugodne. Na kavi v Bivaku V, pogledava razmere za naslednji dan in temperature v okolici Predela kažejo obetavno.  Dogovorjena sva vsak s svojo navezo za isti konec, zato se odločiva in nas združiva v en avto.

Odbije najzgodnejša budilka tega tedna, a kljub temu zamudim (akademskih)10min na parkirišče v Vodicah, kjer poberem Jureta in Špelo. Hitimo proti Kranju kjer nas že čaka Blaž, nato pa urno do bunkerja ob Rabeljskem jezeru. Zdi se nam super saj slap Fortino(II,WI3,150M) še sameva, čakajoč na plezalce tega dne. Pod slapom se opremimo in izkažem željo, da bi se rad prvi preizkusil v njem. Utrujenost, ki se je nabirala v preteklih dneh mi je načela psiho in prvi pretežno votli del se mi je zdel težji kot bi si človek želel. Vseeno sem zarinil čez, kar me je sprostilo, in z Juretom nadaljujeva do naslednjega skoka skozi dokaj rahitičen led in tam obstojiva ter počakava Špelo in Blaža. Skupaj zremo v tanko plast ledu, poleg katere pada tekoči slap, nakar se odločimo izplezati iz struge kar po travah. V tem času pa za nami prihitita dva avstrijca, prepikata led kateremu smo se mi izognili in nadaljujeta višje. Po hitrem posvetu odločitev pade, da tudi mi nadaljujemo a brez tega skoka in se kasneje spustimo nazaj v strugo, rekoč »če naprej nau dobr smo pa itak še 4 slapove po poti vidl« . Led se je po strugi naprej izboljševal in po malo soliranja nam je uspelo priti do vrhnjih raztežajev ter uživati slap  do konca. Po treh abzajlih(navrtani/abalaki)  smo zavili na pot in po njej prišli nazaj do avta.

Še en uspešen dan z odlično družbo! Odločim se, da teden lednega plezanja zaključim s hat-trickom, kajti za vikend obeta toplo vreme jaz pa počasi pogrešam občutek skale pod prsti.