Paklenica 2025 ali koliko Akademcev je potrebnih za enega Megosa

Drugi vikend v maju je čas za Paklenico. Tudi kak teden, dan prej (no, zares vedno in kadarkoli le lahko). Letošnje plezanje sta tako otvorila Jan in Beno, ki sta šla Ljubljansko (6b, 220m), navdušila pa ju je smer The show must go on (6c, 280m), ki jo opevata kot »čudovito, za vse, ki si želijo lepe, težje plezarije«.

Naveza Aljaža, Nike in mene pa se je v petek podala v Velebitaško (6a+, 350m). Meni poznana, njima ne, je tudi po njunem mnenju začela lepo, prva polovica je dobro stekla, detajl, ja, znameniti »kadar moker, popolnoma moker detajl«, pa je bil zalit. Prosto plezanje je odpadlo, mi pa smo se obdržali na steni s pomočjo kompleta in splezali v suh svet. Kljub temu smo zadovoljni prišli na vrh, Aljaža je pričakal celo pogled na mavrico.

V soboto je šlo zares. Tečajniki so veselo pripravljeni odšli v kanjon, ostali pa smo prav tako našli linije, ki smo jih želeli preplezati. Sibila in Pedro sta tako z Jurijem splezala Centralni kamin (5a, 180m), prav tako so osvojili smer Karabore (5c, 120m). Pakleniške petice …

Rok in Ana sta v navezi z Maretom splezala Josipa Debeljaka (4, 200m), v Severnem grebenu (3, 170m) pa sta sama plezala izmenično.

Centralni kamin sta z Jakobom kot prvim v navezi osvojila tudi Nika in Boštjan, ter se naužila lepot Danaje (5b, 100m).

Eva in Jaka sta z Regincem preplezala Kamasutro (5b, 130m), uspela pa je tudi Watersong, varianta severno rebro (5c, 160m).

Miha in Jaka Ž. sta Besmrtnici (6b, 350m) označila za »zelenjavno, kar lahko smer, priporoča se enojna vrv, športni kompleti in dva podaljšana, metulji pa niso potrebni«. Manj pa je bila Aljažu, Valu in Galu všeč Diagonalka (6a+, 200m).

Midve z Lindo sva se preizkusili v Nostalgiji (6b, 350m). Smer nama je bila všeč, plezanje je konstantno, menim pa, da je najtežji raztežaj, eden izmed lepših, v detajlu pa so ključne »visoke noge«, seveda, če se ne moreš stegnit

V smeri The show must go on sta tehniko gvozdenja s telesom, obračanjem kolen v x in podobnim, izpilila Grega in Maj. Opis smeri je zvenel precej zanimiv, bilo je govora o »toboganih« pa ploščah brez oprimkov. Zdi se, da je šov res neizbežen.

Zvečer je sledilo druženje, kuhanje, razlaganje natančnih bet preplezanih smeri, vnovično ugotavljanje raznolikih težavnosti, sicer iste ocene, smeh, načrti za poletni tabor …

Večer pa je tudi naslovil tole poročilo. Navdušenje Akademcev nad Megosovim izzivom stotih zgibov v desetih minutah, je namreč kmalu preraslo abstraktno modrovanje ob mizi in se preselilo pod drevo, kamor so obesili leseno desko in začeli s prakso. Čas smo sicer prepolovili, tako da je bilo za delanje zgibov na voljo pet minut. Ugotovitev? Načelnik je izziv opravil, za celega Megosa pa bi bila potrebna en Akademec in pol, do dva. Menim pa, da je 304 zgibov osmih sodelujočih, po dnevu Paklenice, večerji in kakšnemu kozarcu vina, dober rezultat

Nedelja je prinesla nove smeri. Ana in Sibila sta v navezi z Gregom splezali Barbo Antina (5a, 170m), Pedro in Mare (plezal prvi), pa sta dobro opravila s Pozabljenim razom (4, 100m). V enakovredni navezi sta preplezala tudi Severni greben (3, 170m).

Aljaž in Val sta se razplezala v Danaji, Eva in Nika pa sta z Blažem K. preplezali Boro (6a, 280m). Komentarji so bili dobri.

Jakob in Špela sta bila uspešna v Mosoraški (6a, 350m), Linda, Primož in jaz pa smo zadovoljno preplezali Karamaro sweet temptations (6a+, 110m). Boštjan in Jaka K. sta z Majem splezala Bračni smjer (5c/6a, 200m), višek Mihovega in Jakovega Watersonga (6a+, 160m), pa je bil »lep štant«. (V nadaljevanju sta dodala, da je bila lepa tudi smer.)

Takšna je bila torej letošnja Paklenica. Za nekatere prva, za druge že tradicionalna, splezanih pa je bilo tudi nekaj težjih smeri, ki se niso pojavile v razpredelnici (bravo!).

Vikend smo po pravilih zaključili v Dinkotu, nekateri smo se prej še osvežili v morju, izmenjali vtise ter se s pogledom na Velebit počasi odpravili domov, z željo, da se čim prej vrnemo.