Kraja identitete Kalške gore: Panorama in Nerodna leta

Z Mojco sva se odpravila na to, kar naj bi bila lahka plezarija z enostavnim dostopom in sestopom na slikoviti Kalski gori.

 

Zmeda se je začela že zgodaj. Skica se sploh ni ujemala s hribom, opis dostopa pa naju je dejansko vodil stran od Kalške gore. Spustila sva se mimo skale v obliki pasje glave, prečila grapo, polno suhe zemlje, in se prebijala čez krušljiv teren, da sva končno locirala najini smeri za ta dan. Prvi svedrovec je bil še 10 metrov nižje. No, vsaj skala je tu izgledala kompaktna.

 

Plezanje je bilo odlično. Pričakovala sva lahko frikovsko oceno 4c, a sva hitro ugotovila, da to v hribih pomeni solidno petico (V) po UIAA lestvici. Smeri sta bili zato nekoliko večji izziv, ampak toliko bolj nagrajujoči! Skala je bila res vrhunska – prva smer je prečila sistem kaminov, druga pa serijo plat. Svedrovci so bili bolj redko posejani (bolj na gosto so bili navrtani le v detajlih), tako da so frendi prišli še kako prav.

 

Na najino razočaranje naju izstop iz smeri sploh ni pripeljal na vrh Kalške gore. Stena, ki sva jo plezala, dejansko pripada nekemu nepomembnemu neimenovanemu kuclju, ki je Kalški gori gladko ukradel identiteto. Morda res spada pod ostenje Kalške gore, a se vseeno zdi kot lažno oglaševanje, če v vodničku smeri pripisuješ gori, čeprav z njimi sploh ne prideš do njenega vrha.

 

Sestop je bil spet čisto svoja zgodba. Na vrhu prve smeri sva ponovno naletela na edino drugo navezo daleč naokoli: starejšega možakarja iz AO Slovenska Bistrica in (predvidevam) njegovo tečajnico. Ravno sta preplezala drugo smer, medtem ko sva bila midva v Panorami (ki jo je on mimogrede plezal že pred leti). Na vrhu sva ju našla, ko sta vneto iskala tisti famozni sestop iz vodnička: "Levo po lahko prehodnem svetu do markirane poti." Možakar je trdil, da sledi pripeljejo do grape, po kateri pa nista želela sestopati. Ob opazovanju njunega neuspešnega iskanja sva na koncu videla le to, da sta preprosto odvila navzgor. Glede na videno sva se odločila, da ne bova zapravljala časa z iskanjem "pravega" sestopa, ki bi naju morda pripeljal v brezizhoden položaj, in sva raje sledila njuni smeri navzgor. Na koncu je bilo to več kot 20 minut poplezavanja čez sisteme razpadajočih grap, melišč in krušljive skale (II+), preden sva končno dosegla markirano pot.

 

In potem sva morala vse to ponoviti za drugo smer! Da bi prihranila čas, sva jo namesto dolgega sprehoda nazaj do koče in po spodnji poti pod steno, raje ubrala počez in se spustila kar direktno po melišču. Po tisti umazani grapi sva spet prišla pod steno in preplezala še lepšo skalo po platah. Na vrhu smeri Nerodna leta pa te ne pričaka takoj razpadajoča skala – preden sva se še drugič soočila s pričakovanim obupnim sestopom, sva se morala kakšnih 10 metrov preriniti skozi borovce. Na hitro sva sicer pomislila, da bi vseeno poskusila poiskati tisto "pravo" pot navzdol, ampak sva čutila, da sva Kalški gori preprosto dolžna stopiti na njen pravi vrh, namesto da bi sestopila kje nižje.

 

Končno sva stopila na vrh Kalške gore in se naužila norih razgledov, ki so se odprli neposredno okoli naju: Kokrska Kočna, Grintovec, Štruca, Turska gora, Brana, itd. Ko je bil čas za povratek, sva se tako zapletla v pogovor, da sva nezavedno odkorakala preveč proti Kalškemu grebenu in sva se morala vračati, da sva našla pravo pot v dolino.

 

Pri koči naju je ob poskusu osvežitve pričakal res nagnusen prizor: grmovje povsod naokoli je bilo polno posranega toaletnega papirja. Naravnost odvratno – najslabše, kar si lahko zamislite. Osebje koče nama je pojasnilo, da nimajo tekoče vode in je imajo komaj dovolj za kuhinjo, zato stranišča odklenejo samo ponoči, pa še to le, če v rezervoarjih sploh ostane kaj vode. Še huje pa je, da ne smejo izkopati na štrbunk greznice zaradi predpisov o podtalnici. Na hitro sva spakirala opremo in jo mahnila v dolino; do avta sva prišla ravno, ko se je delal mrak.

 

Odpeljala sva se, a ne prav daleč, saj naju je hitro ustavil čuden zvok: predrta zadnja guma! Da pa bi bila mera polna, sem ugotovil, da je imela poškodovano bočnico tudi sprednja leva guma. To se je očitno zgodilo že med vožnjo gor, ko sem zapeljal malo preblizu roba ceste in so gume zdrsnile čez rob v neko vdolbino. Kar precej draga in nesrečna smola, ampak kaj hočemo, se zgodi. Na nek čuden način je bila menjava ob cesti celo zadovoljujoča, saj je bila to moja prva predrta guma v več kot 10 letih, odkar imam avto. Mojstrsko sem jo zamenjal v manj kot pol ure, čeprav sem se tega lotil prvič v življenju. Proti domu sva nato šepala z max 80 km/h zaradi rezervne gume. Kot pravijo: ture ni konec, ko prideš do avta; konec je, ko si nazaj doma.

 

Vseeno pa odličen dan v hribih, popolno začinjen z nekaj orientacijske zmede, krušljivim dostopom in sestopom, lovom na pravi vrh, biološko nevarno cono, nekaj drage avtomehanike ob cesti in žal, zaenkrat pogrešanim fotoaparatom.