Špela, Mateja in jaz smo se danes podali na Struško. Parkirali smo pri vikendih, kar močno odsvetujem, saj sem dobil za brisalec list z grožnjo, da me bojo naslednjič zaparkirali. In res za ritjo avta se je šopiril velik, črn, mrk in mogočen džip, tak primeren za premagovanje ljubljanskih pločnikov, tiščanje ljudi s prehitevalnega pasa na obvoznici in vožnjo šnipšnoperjev v videospotih. Grožnjo sem vzel zelo resno. Cesta naprej je kar ledena ampak smučljiva. Je bilo kar dosti avtov više tak, da se da. Ampak, če se skoraj pod vrh pripelješ z avtom, kak smisel ima potem it v hribe? Vreme je bilo vrhunsko, toplo, pihalo je malo, celo na vrhu je bilo prijetno. Razmere so pa vse mogoče, 10cm pršiča na trdi podlagi, škripavček, trd in ledenko. Smuka z vrha do bajte je bila fenomenalna. Koča je odprta čez vikend in polna prijaznih domorodcev, ki se kar ne morejo načuditi, da je tujce od tako daleč zaneslo v njihove lepe konce. Potem, ko smo ene 6 krat pritrdili, da je pri njih res lepo, smo odsmučali po cesti. Grape v hosti so tudi smučljive, če te je dovolj v hlačah. Ene 400m je priporočljivo nest smuči, drugače pa gre do avta. Vrh je ponekod spihan do trave tako, da kakega pol metra frišnega ne bi bilo od škode.
Slike ima pa Mateja.
