Na kraju zločina: Vogar

Kot se v filmih zločinci ne morejo upreti vračanju na kraj zločina, se tudi mi nismo mogli upreti povratku na Vogar, lokaciji lanskega občnega zbora. Le da nas nista gnala obžalovanje ali slaba vest, temveč super izkušnja izpred enega leta ter do neke mere praktičnost in lenoba: "Kam čmo it?"  ...  "Kaj pa Vogar? Sej tm je blo dobr."  "Pa dobr je za jest."  "Ja, dej gremo tja."

Za razliko od lani je bilo vreme na naši strani – sončno in ravno prav hladno. Kot ponavadi, so bile dopoldanske ure namenjene zimskemu delu alpinistične šole, kjer so tečajniki med drugim trenirali ustavljanje s cepinom po zaledeneli travi. Niso se pustili zmesti in so lepo razorali travnik. Vsi so se izkazali tudi v iskanju z žolno, no, kolikor jih je pač prišlo. Udeležba na šoli je bila namreč bolj skromna.

Uradni začetek občnega zbora je bil napovedan ob 17h. Prvi smo se pri koči na Vogarju začeli zbirati že kakšni dve uri prej, da smo ob turški kavi in vilijamovki še enkrat prevetrili program, ki je bil letos zelo pester. Kmalu so se z zimskega poligona vrnili tečajniki in inštruktorji, na prizorišče pa so začeli kapljati tudi drugi udeleženci, nekateri od doma, drugi z dopoldanskih športnih podvigov. Zasedba je počasi, a vztrajno rasla.

Kot se spodobi, se je uradni program začel z odličnim kosilom, ki mu je sledilo poročilo o delovanju društva v preteklem letu. Načelnik se nas je usmilil in se osredotočil le na bistvene točke. Med drugim smo letos dobili tri nove alpiniste in štiri alpinistične inštruktorje (čestitke vsem!) ter prenesli sedež društva iz Medvod v Ljubljano, kar je eden bistvenih korakov na poti do lastnih prostorov. Nato so prišle na vrsto volitve, s katerimi smo nekoliko prenovili naše vodstvo. Načelnik in njegov namestnik sta po novem Grega in Maj, predsednik društva ostaja Toni, Jan pa se je z načelniške preselil na podpredsedniško funkcijo.

Se opravičujem, če sem v zgornjem odstavku malo zadolgočasil, ampak jebiga, vendarle je to poročilo z občnega zbora. Tud v živo je treba mal stisnit zobe, preden se začne zabava.  Modri ljudje se na to pripravijo s kavo in vilijamovko.

Naslednji del programa je bil posvečen novopečenim alpinistom, ki so sicer dobili blagoslov komisije za alpinizem, niso pa bili preverjeni z vidika strogih akademskih standardov. Številne vrline, ki jih mora obvladati alpinist (plezalna tehnika, moč in vzdržljivost, sposobnost uspešne hidracije, vse to ob oteženem dihanju ...) so morali prikazati v kompleksni nalogi, ki je vključevala dolgo leseno letev s tremi nosači, različne cepine, 2-metrske slamice in hidracijski napitek iz Haložana in Radenske. Dejan in Luka sta preizkus uspešno opravila, obenem pa prikazala veliko mero iznajdljivosti in solidarnosti. Bravo! Tretjega frišnega alpinista Rudija na občnem zboru ni bilo, tako da ga akademski preizkus še čaka.

Pozornosti so bili deležni tudi novi alpinistični inštruktorji, Alenka, Jakob in Jurij. Ker se za tako spoštovan in cenjen kader zadihano cuzanje špricerja po slamici ne spodobi, jih je doletela čast nazdraviti z nagrajenim domačim žganjem (sorte vilijamovka, če se prav spomnim), ki jim ga je strokovno in velikodušno natočil nekdanji načelnik AAO in gostujoči predavatelj Miha Habjan. Kolikor vem, je Alenka zaužila tudi obredno dozo žganja v imenu manjkajoče Petre, vendar mora strokovna komisija še pretehtati, če je takšen prenos obveznosti dovoljen in sprejemljiv. Na sumu imam, da ne bo šlo tako zlahka.

Sledila je podelitev Zlatih klinov AAO posameznikom, ki so se v zadnjem času izkazali s plezalnimi dosežki, kulturnim udejstvovanjem ali drugimi aktivnostmi v dobrobit ferajna. V podrobnosti se ne bom spuščal, ker na to temo kmalu pride samostojna novica.

Sklepna točka uradnega programa je bilo predavanje Mihe Habjana, kjer je bilo precej nenavadno ugotoviti, da je nekdo, ki te je peljal v prvo večraztežajno smer v Paklenici, plezal v Himalaji skupaj z Andrejem Štremfljem in podobnimi kalibri. Sicer pa, fajn predavanje z zanimivimi zgodbami, zabavnimi fotografijami in koristnimi življenjskimi nauki.

Suh zimski zrak je tekom bogatega kulturnega programa že krepko načel naša grla. V skrbi za zdravje svojih članov je zato ferajn nemudoma priskrbel hidracijske tandeme (za neuke: komplet belega vina, tokrat Haložana, in Radenske), ki so nas rešili najhujšega. Z osveženimi grli in mislimi se je razcvetelo tudi družabno življenje. Resne in manj resne debate so napolnile prostor, tako da si je v nastalem šundru pevski krožek komaj izboril svoj prostor pod soncem. Kljub nekoliko oslabljeni sestavi v primerjavi z lanskim letom se je častno boril, a je na koncu vseeno moral priznati premoč električnemu tekmecu.

Neopazno (vsaj z moje perspektive) so osrednje mize družabnega prostora izginile in prepustile prostor plesišču, ki je do poznih nočnih ur ostalo središče dogajanja. No, vmes se je nekajkrat tudi preselilo na "svež" zrak. Opolnoči smo z odštevanjem in nazdravljanjem proslavili predajo poslov med starim in novim načelnikom. Vzdušje je bilo prav silvestrsko, tako da bi morebitni mimoidoči utegnili imeti resne pomisleke o našem zdravju, ali vsaj prisebnosti. Pa saj mogoče je bilo na mestu.

O nadaljevanju večera, bolje rečeno noči, težko povem še kaj konkretnega, razen da je bilo fajn. Dobra muzika, podkrepljena s petjem (trezni bi mu verjetno rekli dretje), odlično razpoloženje, ples (tudi na stolih in klopeh), hlajenje s špricerjem, ni da ni... Oskrbnik nas je zapustil ob 3h zjutraj, vendar nam je pustil dovolj zalog, da smo zdržali še dobri dve uri. Potem pa je bil že čas, da tudi zadnji odrinemo spat.

Zjutraj pa ne vem. Zase lahko rečem, da ni bilo hujših posledic. Edino po poti domov sem se moral ustaviti in malo odspati. Ljubljana je bila predaleč, da bi potovanje izpeljal v enem šusu. Niso je pa vsi tako dobro odnesli. Ampak tudi z njihove strani ni bilo pritožb. Sej je bla res huda žurka. Oziroma če si sposodim priljubljen citat našega predsednika:

"Ludo i nezaboravno!"

Hvala vsem za sodelovanje.

Miha

P.S. Kakor lani, tudi letos nimam fotk. Če kakšno dobim, jo lahko prilepim.