Smučarija

Praktično nobene objave o smučariji letos, čeprav ne ravno najboljše leto za slednjo disciplino, je snega dovolj, da bo sezona povsem zadovoljiva… Glede na vremensko napoved se zna še nekoliko povleč.

 

Sezona se je več ali manj odprla  v Treh dolinah (Val Thorens - Francija), v zadnjih dvajsetih letih tu, mislim da še ni bilo tako malo snega, je bila pa to vsaj neka prisila, da se smuča tudi po urejenih progah, ki drugače nekako niso prioriteta, a tudi to je svoja dimenzija smučarije, no pa še za to dimenzijo ga je malo manjkalo.

Kmalu zatem smo se odpravili v Švico, kjer obljubljajo še eno dolino več, v Štiri doline (Verbier), snega je bilo tu veliko več (objektivno še vedno malo), le ta pa nam ni dajal nekega pretiranega zaupanja, tako smo se tam poskušali ogibati težavam in tako več ali manj čakali na kakšne zagnane brezkompromisne prvopodpisnike ali lokalmatadorje takšnih in drugačnih znanj…         

Nato je tudi v našo deželo počasi začel prihajati sneg, dosti je bila v uporabi cesta na pl. Blato, katero smo z Denisom in Markom uporabili za turo pl. Blato – pl. Krstenica – pl. Zg. Grintovica – pl. Krstenica – pl. Blato. S pl. Krstenica je bila želja do pl. Blato skozi Bušnico, na zemljevidu je še nekako zgledalo, v realnosti pa mi niti ni jasno kje gre tam čez neka pot, stvar je zgledala precej navpična.

Bohinjskih gora ni bilo zadosti (pa snega kje drugje tudi ne), nekako je skupaj naneslo na malo daljšo turo prek planin Blato, pri Jezeru, Dedno polje in Ovčarije skozi dolino triglavskih jezer na Kanjavec in prek pl. V Lazu nazaj po cesti, ki je bila to pot precej bolje smučljiva, kot v prejšnjem odstavku. Z malo jeb… se je smučalo do višine cca 700 m (avto-avto), za letošnjo zimo kar zanimiv podatek.

Končno je prineslo nekaj obilnejših padavin, ki smo jih dobro izkoristili s šolo v vikend paketu nad Okrešljem, smučke so bile vsekakor dobra izbira, do takrat najboljša turna smuka v sezoni, cca. 30 cm svežega snega na tistem poligonu balvanov na senčni strani Turske gore.

Vrhunec turnega smučanja smo pričakovali v Makedoniji, sonca je bilo videti precej, a na žalost le na rdeči podlagi njihovih izobešenih zastav… Tako smo iz danih razmer stisnili tri slednje ture:

  Maljovitsa 2738 m -  »Boljše« vreme nas je pregnalo v Bolgarijo v pogorje Rila, kjer smo se z žičnico iz devetnajsto.. dvignili do koče pri Rilskih jezerih, prečili dolino Urdin in se vzpeli na Maljovitso. Spustili smo se po dolini Maljovitse do nekakšnega smučišča, katero se nahaja relativno daleč od našega izhodišča, krožne ture imajo kdaj kake minuse, tale npr.  je bil dolg cca. 3 h hoda po sicer lepi markirani poti, na srečo je bil po večini poti sneg, a dva od širih nista imeli dosti od tega in nista preveč občutila lepote poti (lepilo na kožah). Glede nato, da je obstajala verjetnost, da bo to edini dan s solidnim vremenom v tednu smo ga kar dobro izkoristili, do avta prišli v trdi temi.    

  Ruen 2252 m – Travnati vrh na mejnem grebenu Bolgarija / Makedonija, povsem nepričakovana tura, slaba vremenska napoved, po prečkanju meje se je nebo nekoliko odprlo, zapeljali smo se v slepo dolino, kjer nas je presenetil velik rudniški kompleks (svinec), tam pa smo mi presenetili varnostnika ob približno petih popoldne z idejo, da gremo mi tule skozi, gremo smučat na Ruen.. pa smo se zapeljali do konca normalno prevozne ceste, do vhoda v rudnik, v katerega se je ravno peljala nova izmena. Situacija je bila priložnostna, eden je že rinil v breg s smučmi, drugi se je ravno zbudil in debelo gledal, čemu zapirati klipsne na pancerjih pred tu pred rudnikom… v glavnem nekako smo se sestavili in napadli tale naš skromno zasneženi cilj. Tema je to pot prišla še preden smo prišli na vrh, a nič zato, smučarija nazaj do avta (prek vrha Sokol) je bila fenomenalna, povsem z vrha smo se sicer smučali bolj po travi, nižje pa je bilo kar nekaj uživanje po minimalni snežni podlagi, z malo sreče prismučali povsem do avta. Hrib je verjetno prevrtan čez in čez z rudniškimi tuneli.

  Korab 2764 m – Drugi najvišji vrh nekdanje Jugoslavije, leži na meji med Albanijo in Makedonijo. Pokazalo se je potencialno okno dobrega vremena pa smo probali. Precej pestra je že sama cesta do izhodišča pri nekakšni obmejni policijski postaji (cca. 1500 m), predvsem nas je presenetil skalni podor, kateri nam je vzel kar nekaj časa in energije, v zameno pa smo dobili manjšo dozo adrenalina. Kaj hitro smo začeli ugotavljati, da nam vreme zna prekrižati načrte, kar se je tudi zgodilo kakšnih 200 m pod vrhom, ko nismo več videli prav veliko naokoli. Nižje je bilo vreme nekoliko boljše in nam je s pomočjo GPS uspelo turo narediti deloma krožno, da smo si nekoliko ogledali okolico, ves čas pa smo imeli v mislih, da bo z avtom potrebno tudi nazaj mimo tistega podora, ampak takrat je bila že tema in bilo lažje. Na tem področju je ogromno hribov in potencialnih tur, sem se vsekakor še vrnemo in upamo, da bo snega kaj več, letos je bilo res klavrno, sneg se je pogojno začel na cca 1500 m.

Begunjščica – Super hrib za kakšne popoldanske izlete, za lovljenje zadnje svetlobe ali sončnih zahodov (Šentanski plaz, Centralna grapa), za čas, ko se dnevi nekoliko podaljšajo.

Stenar – To pot nekoliko daljša vožnja do dejanskega starta ture, ki nas je vodila čez Sovatno na vrh in nato navzdol prek Senarskih vratc. Snega na poti navzdol presenetljivo zadosti in prav do tam kot vsako pomlad. Tura je bila zaključna tura alp. Šole 2017.

Hochalmspitze 3360 m – Lepa posrečena tura iz doline Malte, kakšna ura hoda po prijetni makadamski cesti do snega, ki ga nato z lepa ne zmanjka (enodnevna varianta je relativno dolga tura). Za voljo svoje višine, se zvrha odprejo lepi pogledi predvsem na zahod proti visokim hribom v okolici Glocknerja. Zelo zadovoljiva je bila dolžina spusta, s cca. 3300 m na 1700 m, na takšni višinski razliki in menjanju strani neba smo smučali po več različnih vrstah snega, težko bi rekel kateri odsek je bil najboljši.

Dovški Križ (Jugova grapa) – Po navadi je to ena izmed zadnjih turnih smuk v zimi in tudi letos zna biti kaj na tem. Sneg se prične na cca 1500 m, na ledeno trdi podlagi je kar nekaj novega snega, kombinacija se mi ni zdela najbolj posrečena za smučanje, a vsaj vreme na Martuljški strani je držalo.

No, še zadnja sobota v maju, potem pa verjetno res konec sezone…