Spominska smer dr.Tomaža Ažmana v Velikem Draškem vrhu

Z Majem sva se že lani dogovarjala za to zelo lepo smer, pa potem menda nisva bila dovolj odločna, da bi zarinila, in se nekako raje odločila za DKV, ki poteka tik zraven. Spominska smer dr. Tomaža Ažmana predstavlja DKV-ju zanimivo in po težavnosti primerljivo alternativo, navkljub razliki v ocenah. Tokrat smo se navezali trije, poleg moje malenkosti še Maj in Miha Homšak. Smer smo si prijateljsko razdelili na približno tretjine, in se dogovorili, da jaz začnem prvi, potem prevzame vodstvo Maj, zadnjo tretjino pa Miha. Vstop v smer je le nekaj metrov levo od vstopa v žleb, ki predstavlja prvi raztežaj DKV-ja. V ploščah smo zagledali klin kakih pet metrov nad nami in hitro sem napeljal prvi raztežaj, ki pelje proti desni čez lepe kompaktne plošče. V drugem raztežaju pa sem že malo zamočil, saj me je zapeljal klin v ploščah desno, namesto da bi šel še bolj v levo, čez neprivlačen in votel kamin. Tako sem s plezanjem v napačno zajedo, borbanjem s previsom, pa potem s plezanjem navzdol in spet plezanjem v pravo zajedo, izgubil kakih 25 minut. Smer je sicer skopa s klini, nabita so večinoma le sidrišča. Sam sem kljub temu izdelal dve sidrišči, saj smo poskušali delati čim daljše raztežaje. Zaradi redkih klinov nam je prav prišla lestvica metuljev, nekatere srednje smo imeli celo podvojene, zraven pa še nabor različnih klinov. V nadaljevanju sem dobil prvo šestico, čez zanimivo navpično zajedo ob nekakšnem rebru in potem višje prestopil v levo, v sosednjo zajedo. V nadaljevanju je vodstvo prevzel Maj, ki pa je dobil " Creme de la creme" raztežaje, vključno z detajlom. Detajl naj bi bil po opisu, pa tudi po našem mnenju, precej zračna in rahlo ven viseča prečka, na katero se je bilo težko spraviti. Ko se je vsak od nas uspel skobacati gor, so nam pri trenju in ravnotežju pomagali majhni krimpasti podprijemi. Ker navija, se je vsak od nas tudi hitro skobacal iz te nelagodne pozicije v nadaljevanje prečke, ki pa se ni zaključila tako hitro, vendar se nam je zdela težavna samo na začetku. Na ključnih mestih je tudi nabita. Zadnji detajl, bolderski previs in lep kamin je dobil Miha, ki je našo navezo varno pripeljal na rob stene, do izstopne grape, kjer pride ven skupaj z DKV. Po našem mnenju je težavnost plezanja skozi celotno smer zelo podobna kot na težjih mestih v DKV. Na psiho pa nekaj doda še zračnost, saj je tudi lufta pod nogami nekaj več.