SP 2025/26 - Ledeniška tura (Cima Presanella)

Kjer je volja, tam je pot. In kako dolga je le-ta do nekdanje utrdbe Presanella, kamor moramo priti do osme ure zjutraj v soboto! Aljaž, Val, Primož in Marsel smo se odločili kreniti na pot že dan prej, v upanju na nekaj dodatnih uric spanja preden zagrizemo v kolena. Drugi avto so sestavljali mentorja Jan in Jurij in njuna voznika Jaka in Miha, ki so se založeni s prigrizki in brez mentorja Matevža (nesrečnik je ravno prejšni dan zbolel), iz Slovenije odpravili ob dveh zjutraj. Noč je bila kratka za vse a smo bili složni, da je vzglavnik vseeno udobnejši od volana. Na tem mestu smo pregledali in si razdelili opremo po navezah - odvečne teže pač nihče ni hotel nositi. Kljub kratkemu spancu pa smo se dobre volje in polni zagona napotili po slikoviti lahki poti proti koči Denza, ki je na nadmorski višini 2298m že pričakovala naš prihod.

Pot od avta je bila položna in naravnost čudovita - pogled naprej so krasili visoki okoliški vrhovi, na stran pa je pogled nelso prek smrekovih vrhov v slikovito dolino pod nami. Visoko izhodišče na 1880 m.n.v. je pripomoglo, da smo po dobri uri hoje pri gorskem prenočišču že občudovali okoliško hribovje. Po krajšem premoru in nekaj uvodnih misli mentorjev smo se podali v iskanje primernega dela ledenika, kjer bomo lahko izvajali vaje - ledeniško navezo in reševanje padlega iz razpoke. Del opreme smo pustili na koči, saj je bil po končanem dnevu plan v njej tudi prespati. Od tu se je pot zelo hitro povzpela in nas pripeljala do ostankov bivših in nekaj še obstoječih ledenikov. Prek naloženega kamenja in granitnih plošč smo se vzpenjali še dobri dve uri, dokler nismo dosegli primernega mesta za izvedbo vaj. Sedaj smo nadeli vso prinešeno železje, ki je do tedaj služilo le kot “vse je trening” utež v nahrbtniku in (nekateri tudi prvič) stopili na poledenelo gmoto.

Pod vodstvom Jana in Jurija smo obdelali hojo v ledeniški navezi - izdelava vozlov na vrvi, razdalja med udeleženci, ocena smiselnosti navezovanja… Nato pa se lotili današnje glavne vaje - reševanje padlega iz ledeniške razpoke. Jan in Jurij sta pokazala primer, ko je padli pri zavesti, a iz razpoke ne more zlesti sam. Ker je bila podlaga iz kompaktnega ledu, smo lahko sidrišča izdelali z vijaki. Kar luksuz. “Reševanja” smo se lotili tudi v nekolikšnem naklonu, kot če bi padel prvi pri hoji navzgor po pobočju. Tudi še kar luksuz. Sama vaja je največ truda zahtevala pri prenosu obremenitve na sidrišče - ko ti soplezalec kot močno povečana moda nemočno visi med nogami v ledeniški razpoki. Po previdni izdelavi sidrišča in nekaj prepetih matičarkah postane manever precej bolj obvladljiv. Še izdelava samovarovanja, pregled stanja soplezalca, izdelava škripca in ponesrečenca že lahko izvlečemo iz ledenikovih mrzlih krempljev. Manever smo po prikazu ponovili, vsi prisotni pa smo imeli možnost s korektnim prikazom priložnost ta del izpita še isti dan na mestu polagati. S prikazi smo rahlo utrujeni zaključili nekaj pred četrto, v kočo pa smo na zasluženo pivo (in radler) pridrveli okrog pete popoldan. Tu smo imeli še pogovorno predavanje - vsak tečajnik je pred turo dobil temo, o kateri je na tem mestu na kratko nekaj povedal. Jan in Jurij sta zatem še podala rezultate in opažanja izvedbe manevrov, nato pa nas je že čakala gorska kulinarična izkušnja v obliki trohodnega menija v družbi odličnega vina. Po večerji smo se z oskrbnikom koče pogovorili še možnostih za turo naslednjega dne. Na poslednji delovni vikend za to sezono se je zatem odvilo še veseljačenje v koči - oskrbnik je zavihtel svojo harmoniko, v petju se mu je pridružila še vsa prisotna italijanska raja. Naša družba se je utrujena od aktivnega dne kaj kmalu odpravila šteti ovce v topel objem odej… Če bi bile le-te sploh potrebne. V sobi je bilo kot v kurilnici.

21.9.2025 - Cima Presanella

Naslednji dan smo se razdelili v dve skupini. Ena naveza se bo odpravila proti vrhu Presanella po jugovzhodnem grebenu, druga skupina pa po normalki z nasprotne strani, bolj naokrog. Dan smo začeli skupaj malo po četrti zjutraj. “Okrepčali” smo se z zajtrkom, ki nas je pričakal v jedilnici - suh kruh in prepečenec. Noben kulinarični presežek, bo pač marmelada danes tista, ki bo nosila gojzarje. Vsaj kavica in čaj sta bila dobra - v hladnem jutru se je topel napitek zelo prilegel. Ob petih zjutraj smo že veselo brusili pete.

Normalka

Aljaž, Marsel, Val in Primož smo se v vodstvu Jurija odpravili po normalki. Hoja v noči le v soju luči iz čelk je bilo super doživetje; zvezde so sijale s polno močjo, videli smo tudi celo karavano muskovih vesoljskih pločevink. Ubrali smo isto pot kot prejšnji dan in se do ledenika povzpeli v dveh urah. Tam smo se ponovno opremili z derezami in cepini ter do naše vrnitve pustili nekaj nepotrebne opreme. Prek ledenika smo se najprej nenavezani podali proti strmini, ki je vodila proti sedlu in prek njega na drugo stran gore. Ledenik je bil spodaj suh, zgornji del pa je bil prekrit s snegom, zaradi česar smo se razdelili v dve navezi in tako zavarovani nadaljevali do sedla. Razen nekaj sopihanja je vzpon potekal brez večjih posebnosti - občasen pogled v dolino pa je zaradi lepote razgleda prinesel nasmeh na še tako upehan obraz. Na drugi strani sedla nas je pričakal precej strm spust po fiksnih vrveh na ledenik na južni strani gore. Tu nas je pozdravilo tudi sonce, ki je že v tako zgodnjih urah vseeno kar konkretno povišalo temperaturo. Ko smo prečili še ledenik na južni strani smo se ponovno vzpeli po skalovju, ki je z občasnim možicem vodilo proti vrhu. Proti vrhu je nekaterim že kar močno jemalo sapo, cilj pa smo dosegli v zglednih petih urah od pričetka hoje. Na 3558m visokem gorskem vrhu je bil razgled naravnost čudovit. V okolici ni višjih gora, kar je omogočilo pogled daleč proč proti drugim hribovjem. Kar je bilo še bolje; z vrha smo opazili našo drugo ekipo, ki se je vzpenjala po severovzhodnem grebenu - težko bi bolje zadeli časovnico.

Severovzhodni raz

Jaka, Jan in Miha smo se se namesto normalke odločili za vzpon na Cimo Presanello po severovzhodnem grebenu (500m, III/45°/AD). Smer se navidez začne naravnost nad kočo, tik pod izrazitim sedlom na vzhodni strani gore, je pa do tja vseeno treba premagati 500 višinskih metrov. Sam začetek poti poteka po normalki, po nekje 30min hoje, ko pot zavije proti zahodu, pa smo z nje skrenili direktno proti severu z misijo, da v temi najdemo prehode čez gladke plošče, ki jih je pustil za sabo že precej skromen ledenik severnega ostenja. Tako smo se čez drn in strn povzpeli do roba ledenika (~2700 m), si tam nadeli dereze in se potem nenavezani med ledeniškimi razpokami povzpeli do vstopa v smer, kar se je izkazalo za odlično taktiko, saj smo tako prehiteli trojico Italjanov z enakim ciljem, ki so ubrali slabši dostop, vendar so sledeči dogodki priča, da je bila naša prednost vseeno premajhna. V začetnem delu je potrebno premagati ledeno rampo (45°), kar človeka privede do izredno krušljivega mesta ~50m pod sedlom, kjer je iz ledu potrebno vstopiti na skalo. Tam smo ocenili da vrv ne bo odveč, saj bi bili še slovenski hribi ponosni na podrtijo, ki jo ponuja prvi skalnati raztežaj. Že Slapi je na naju nehote vrgel nekaj manjših kamnov, visenje na štantu pa so nama s plazovi prahu in kamenja še dodatno začinili omenjeni neprevidni Italijani, ki so iz nekega razloga ocenili, da je po nestabilnem terenu idealno plezati hkrati z nami. Kljub zanimivemu štartu se je smer v nadaljevanju izkazala za izredno lepo - ~400 višinskih metrov od sedla naprej smo obsijani s soncem premagali v bolj ali manj konstantnem štajercu, saj težavnost nikjer ne preseže III. stopnje po lepi in stabilni skali. Praktično tik pod vrhom so zadnji vzpon po zdaj zasneženem grebenu spet prišle prav dereze. Od koče smo do vrha potrebovali slabih 5 ur in pol in smo bili torej dovolj hitri, da smo se slikali tudi skupaj s kolegi, ki so pristopili po normalki.

Z vrha smo se po hitrem postopku odpravili nazaj proti koči - nekaj gumijastih črvov nam je povrnilo moči, da smo se po približno dveh urah vrnili do roba ledenika, od tod pa po uri in pol do koče - tokrat smo ubrali pot z druge strani, ki je bila še toliko bolj slikovita in magična kot jutranja izbira. Jan si je želel kočo doseči do treh popoldan - cilj smo gladko dosegli in se do nje vrnili že pred drugo popoldan. Ustavili smo se še za pijačo, kratek de-brief naših mentorjev, nato pa smo se odpravili nazaj proti avtom. Pot domov je bila še dolga. Ali sploh obstaja boljši zaključek praktično popolnega nedeljskega dneva kot v koloni na primorski avtocesti sredi noči

Vse pohvale mentorjema Janu in Juriju; vremensko okno je bilo popolno, izbran cilj čudovit. Vaje smo izvedli efektivno in izpeljali praktično best-case scenario nedeljsko turo. Izjemno lepo preživet vikend!