Smer DKV v Velikem Draškem vrhu

Z Majem sva izkoristila okno stabilnega vremena in v torek skočila v dolino Krme. Cilj je bil lepa in popularna smer Dolar-Kilar-Vavken iz leta 1951 v tako imenovanem Trapezu, kot se imenuje ta del ostenja. Za Maja je bila smer še toliko bolj mikavna, saj je prej še ni plezal, jaz pa sem bil v smeri drugič. Prvič sem jo namreč plezal pred devetimi leti z Jurijem Rousom, kolegom iz Črnuškega ao. Naveze včasih to turo razdelijo na dva dneva zaradi daljšega dostopa, midva pa sva se odločila biti malo bolj zgodna in opraviti vse v enem dnevu. Z orientacijo nisva imela težav, saj sem se jaz še spomnil dostopa in večjega dela smeri. O sami smeri ne gre izgubljati besed, je pogosto plezana, odlikujeta jo odlična skala in navpična stena. Z Majem sva se dogovorila, da začneva tako, da v vodstvu ne dobim istih raztežajev, ki sem jih kot prvi plezal nazadnje. Tako je on dobil prvi detajl smeri, navpično in gladko zajedo v drugem raztežaju, jaz pa previsen buhtelj-zajedo v petem raztežaju nad udobno poličko, v Slovenskih stenah opisano kot najtežji del v smeri. Po pravici sem se tu malo namatral, saj za noge ni kaj dosti, za roke pa nekaj stranskih prijemov, previsi pa tudi niso "my cup of tea" . Naprej težave počasi popuščajo, čakale so še zelo lepe plati V- in znamenita votlina. Za izstop iz smeri pa sva z Majem izbrala najpogosteje uporabljano izstopno grapo, ki pripelje iz stene na rob travnatega pobočja. Kot zanimivost bi dodal, da sva z Jurijem prvič izstopila po originalnem izstopu, čez nekakšne krušljive in naložene plošče proti desni in skozi okno, čemur je brez dvoma takrat botrovala zvedavost in bolj hribovska, scramble mentaliteta.Ta originalni izstop pa vodniček Slovenske stene celo odsvetuje, in sicer ravno zaradi velike krušljivosti. Sestopala sva po grebenu čez Tosc, naprej pa po poti mimo Vodnikovega doma in čez Bohinjska vratca nazaj v Krmo. Ponovno sem spoznal, da gre za odlično smer v čudovitem ambientu, ki jo je vredno še kdaj ponoviti.