Slovenska smer

Verjetno ima skoraj vsak plezalec, ki leta svojega udejstvovanja v alpinizmu že šteje v dvomestnih številkah izkušnjo, da je nekoč z nekom veliko plezal, kasneje pa so se iz nekih razlogov poti razšle. Potem pa se je ta spet oglasil, in vse je bilo, kot da vmes ni minilo recimo 7 ali 10 let pavze. Tako sva se po kar nekaj letih hribovskega premora navezala na vrv z Miho Ileršičem, sotečajnikom alpinistične šole, prijateljem in soplezalcem iz Rakeka, s katerim sva nekje na sredini prejšnjega desetletja skupaj preživela marsikatero zgodbo. Predlagal je obisk Slovenske smeri v Steni, saj naj bi bila kolikor toliko dobro narejena. Določila sva nedeljo in tako sva včeraj dostopila do smeri. Po poti sva srečala še Roka in Deana, oba člana Črnuškega ao. Slednja sta s seboj vzela smuči, saj sta imela namen klasično zašpiliti krog s smuko za Cmirom. Midva z Mihom pa še nisva dokončno dorekla, ali bi šla dol čez Prag ali za Cmirom, vsekakor pa peš. Vstop v smer, ki ga običajno začini zračna prečka nad manjško kotanjo je bil popolnoma zalit. Tudi nadaljevanje čez gredine do macesnov je bilo lepo zalito, le nekoliko se je udiralo. V nadaljevanju smo ugotovili, da klasična "poletna" varianta nad macesni ni tako mikavna, zato smo popikali po lepem žlebu tik desno. Sledila je dolga prečnica v desno in dol, ki pa je sicer tudi bila plezljiva, zaradi visokih temperatur pa smo morali prečiti po zmehčani podlagi skrajno previdno. V grapi proti belim platem je bilo k sreči dokaj trdno, ne pa ravno beton. Pod belimi platmi smo se na kratko okrepčali, in se jih lotili kot ponavadi po desnem robu. Smer je v začetnem delu belih plati imela še nekaj kolikor toliko trdnega snega, v zadnjih dveh tretjinah belih plati pa sneg ni bil več uporaben ali pa ga sploh ni bilo. Zato smo se en raztežaj raje varovali. Vertikalni skalni skok pod Bučerjevo steno je bil popolnoma zalit, žal pa višje v Bučerjevi steni, ki je tehnično sicer malenkost lažja, ni bilo snega. Zato smo se čez ta del spet povarovali. Slovenska grapa je bila že delno osončena, zato se nismo obirali in jo hitro ubrali po njej proti Prevčevemu Izstopu. V Slovenski grapi in tudi Prevčevem izstopu je bil sneg trd, zato smo lahko hitro napredovali. Na izstopu je sledilo še nekaj druženja s kolegoma iz Črnuškega odseka in malica. Sonce pa je pripekalo kot bi ležal nekje na morju, ne pa na 2000 metrih nadmorske višine. Strinjali smo se, da je še kako prav prišla vrv, saj bi bilo brez vrvi preveč tvegano praskati po skalah v danih razmerah. Rok in Dean sta se na smučeh hitro oddaljila. Z Mihom pa sva se prav tako odločila sestopati za Cmirom, ker bi bilo sestopati čez Prag pri teh temperaturah delikatno. Snežne razmere za Cmirom so bile za smučanje še ok. V zgornjem delu snega za sproščeno smuko sicer ni dovolj, nižje pa je bilo snega še kar nekaj. Izvrstna tura v odlični družbi.