Saga o poledeneli Norveški

Pripoved po spominih Anje in Marsela

Z željo po osvajanju ohlajenih, vertikalnih formacij smo se 6. februarja 2026 odpravili proti tej daljni, poledeneli deželi. Za mesto naših podvigov smo tokrat izbrali Hemsedal, nastanjeni pa smo bili na platoju nad Torpom. Pot se je pričela z zvonjenjem nečloveško zgodnje budilke in kar nekaj ur vožnje s kombijem. Na tej točki smo nehote pridelali ne-prav-poceni razglednico z avstrijske avtoceste, na Dunaju pa nas je čakal let proti Oslu. Po mirnem izletu s kovinsko ptico smo prevzeli svoje jeklene konjičke in kaj hitro ugotovili, da najsodobnejša tehnologija ni prav nič navdušena nad tamkajšnjim polarnim mrazom. Vklop gretja je pomenil približno isto, kot če bi iz rezervoarja pil gorivo kot sok po slamici. Vsaka pot je postala prava ekspedicija. Kot nekakšen pub-crawl od polnilnice do polnilnice, katerih so bili naši avtomobili prav ves čas tako zelo željni. Kod da so Norvežani uvedli prisilno druženje na polnilnih postajah.

Po dolgem dnevu smo vendarle prispeli v pravljično nastanitev na vrhu hriba v Ål kommune, s tem pa do nekaj malega notranjega miru. Naša lesena hišica je bila točno takšna, kot si jo srce poželi sredi frižidne dežele - vse do noči, ko ugotoviš da v skupini vedno obstaja nekdo, ki smrči tako predano, kot da z obrazom podira gozd. Nekateri so tako kaj hitro spoznali še čare udobnega kavča.

Plezarija

Prvi dan je prinesel dobrodošlico Norveške. Ta nas je pozdravila na čisto svoj način… z avtom v snegu. Naš prvi podvig je tako spominjal na zimski biatlon po balkansko - še tako nežno polaganje ovinka se je spremenilo v lopatasto diplomacijo z avtom, naj se vendarle vrne na cesto, kamor sodi. Seveda je sledilo tudi zasluženo slavje, ko smo bolj srečni kot pametni vselej končali prigodo brez praske.

Uvodno plezarijo smo povečini opravili v Golsjuvetu - lednem “vrtcu”, ki je bil vse prej kot dolgočasen. Poledenelih smrkljev je kar mrgolelo - takšnih ravno pravšnjih za ogrevanje in tudi takšnih, da si se moral konkretno napeti in dokazati kako znaš vihteti cepin, kljub temu da te zebe že v moralna načela. Drugi pa so se odločili za bolj intimno povezavo z avtomobilom in dan preživeli z izkopavanjem in iskanjem izgubljenega avtomobilskega ključa v snegu.

Kaj kmalu pa se je odprava razživela. V naslednjih dneh smo preplezali obilo slapov, med njimi Vøllokulo, Haugsfossen, Flagetfossen, Ridalsberget, Hydnefossen, Grotenutbekken, Teigafossen, Ovredalsbratta in še kaj drugih ledenih lepotcev, katerih imena upa človek izgovoriti le s predhodnim ogrevanjem jezika z vročim čajem ali požirkom Slapijeve žganice.

Priljubljeni

Posebno mesto v naših srcih si je prislužil slap Vøllokula, ki ni bil ne najdaljši in ne najtežji slap odprave, a je bil eden tistih, ki ostanejo v spominu zaradi celotnega doživetja. Dostop do slapa je bil zadovoljivo kratek, razgled na Hemsedal in okoliške gore pa naravnost razkošen. Prvi raztežaj je ponujal dovolj resnega plezanja za prebujenje osvajalskega duha lednih površin, nato pa se je preko kaskad odvil proti vrhu. V soju sončnih žarkov so se pod teboj zasvetili snežni kristali, ki so kot na festivalu plesali v zraku. Tedaj ti lahko postane jasno, zakaj bi človek kljub številko premajhnim čevljem prostovoljno zmrzoval sredi vertikale v severni Evropi. 

Seveda pa ni šlo brez zgodb epskih razsežnosti. Te so se začele kar z “dober dan, danes boste trpeli”. Ena takšnih pripada krempljem Hydnefossna, ki je pokazal kaj pomeni resen in nepopustljiv slap. Že po prvem raztežaju je bilo jasno, da bo vsak meter na njem pošteno prislužen. Ena od ekip se je po njegovi srh vzbujajoči vertikali neusmiljeno borila do poznih ur, ko se je dan že prevesil v noč. Dolina Hemsedala verjetno še danes iz pomrznjene gmote sliši tihe, nerazumljive krike… “Rumenga! Zategn rumenga!” 

Grotenutbekken pa je eden takšnih slapov, o katerem se je zvečer govorilo s sijočimi očmi in utrujenimi podlahtmi. Strm led, prečke in svečke, ki so zahtevale precejšnjo raven finese, da ne bi skupaj z njimi zgrmel naravnost proti tlom. Tudi tu ni šlo ravno za duševni wellnes, a so se fantje izkazali in pridobili kar nekaj pohval očarane publike, združene v nekakšni posebni kolektivni norosti.

Plus...

Odprava ni bila zgolj plezalsko naravnana. Na najhladnejše dneve je bila aktualna še turna smuka, sprehodi po magični poledeneli deželi in prisilni ter ne-tako-prisilni počitki. Pa tudi večerno brušenje skrhanih špičk in sušenje opreme, kot da smo nekakšna ledno obrtna zadruga, izmenjava zgodb ob zakurjenem kaminu in redna uporaba savne, ki je bila na tej točki pravi strateški objekt odprave. Ob preživljanju tolikšnega dela dneva na mrazu kaj kmalu pričneš ceniti leseno hišo, skodelico vročega čaja in dejstvo, da ti ni treba spet čakati na boleče odmrzovanje prstov sredi stene. Domov smo se vsak dan vračali premočeni, premraženi in utrujeni… a vedno dobre volje.

Ob koncu tedna se je del ekipe odpravil še na raziskovanje fjordov. In če je Hemsedal dežela ledenih slapov, so fjordi tisti del Norveške, kjer te pokrajina naravnost utiša. Vozili smo se prek Bakke, gledali skozi okna kot telički v nova vrata. Gorovja na svoji poti smo premagovali kar po predorih, ki so bili lahko tako dolgi, da smo se na poti že vprašali če bomo na drugi strani ugledali kitajsko zastavo. Slapovi so razen znotraj gora ves čas viseli z leve in desne, ponekod v takih dimenzijah, da niso več delovali kot slapovi, ampak kot ledeni nebeški stolpi. Obiskali smo še vasico Undredal, v kateri je vladala skoraj neresnična tišina. Na plaži savna s pogledom na fjord, v vodi pa samotna morska zvezda.

Povratek

Zadnji dnevi so prinesli še nekaj lepih vzponov, nekaj mirnejših ur na smučeh, nekaj počasnega pakiranja in prav posebno večerno druženje, ko vsi vedo, da se nekaj dobrega zaključuje. Potem je prišlo še brutalno zgodnje vstajanje, pot proti Oslu in naprej prek neba proti Sloveniji.

Na koncu je ostalo predvsem to: en teden čudovite zimske norosti. Teden slapov, mraza, sonca, savne, fjordov, lopatanja, cepinov, derez, (rumenga) štrika, smeha in izvrstne druščine. Teden, ko smo se občasno spraševali, ali smo normalni, a nikoli zares dovolj dolgo, da bi nas to ustavilo. Norveška nas je dodobra prežvečila, malo zamrznila, nekajkrat tudi pošteno preizkusila, a nas v zameno izpljunila z nekaj res nepozabnega: kup lepih spominov in željo po vrnitvi. 

Bravo ekipa! Za vse preplezane linije, za vse srečne konce, za vse nore in lepe trenutke in za prijatelje, zaradi katerih je še tako huda muka sredi vseh teh strmih smeri še kako znosna!