Pripravniški tris: Slap na Klemenči jami, Zeleniška smer, Rožičeva grapa

Ker je na medmrežju o dveh za skromne pripravnike – med te prištevam tudi sebe – praviloma zelo primernih zimskih smereh, to sta Zeleniška smer in Rožičeva grapa v Begunjščici, precej lapidarnih zapisov ali zapisov tipa »lušno je ko je fajn« in ker je pričevanj o praviloma prav tako primernem in prijetnem slapu nad Klemenčo jamo relativno malo, sem se odločil za kratek informativni popis treh smeri letošnje zime.

Nad Klemenčo jamo (WI3) smo plezali 18. januarja, po prvi daljši ohladitvi. Dostop do smeri od Doma planincev v Logarski dolini traja dobro uro, čas plezanja slapu, v katerem sem bil že večkrat, pa je odvisen od tega, kako daleč seže slap oziroma, ali je gornji, položnejši del smeri, zakrit s snegom. Ko sem ga plezal prvič, je vse skupaj potekalo tako hitro, da sva ga s soplezalcem (M. Gajzer, APD Kozjak) združila še z Vzhodno grapo pod Ojstrico, tokrat pa počasi, ker smo se debelo uro kobacali, nekateri navezani, drugi ne, po gornjih kaskadah slapu. Ta sicer ponuja tri lepe, skoraj polne raztežaje plezanja brez posebnosti. Sestop do pozimi zaprte koče je precej daljši od opisanega, v izdihljajih slapu pa je moč nadaljevati po grapi in zaviti levo, na markirano pot, ali pa tja prečiti že prej, po velikih skalah na koncu slapu, skozi gozdiček, ki po nekaj tacanja prav tako vodi na markirano pot. Plezali smo Hana Dougan, Blaž Bajič in Luka Mišič (vsi AAO), Armando Tratenšek ter Anže neznanega priimka (oba AO Rašica).

V Zeleniški smeri, ki se nahaja približno 100 m desno od Rožičeve grape, smo bili 8. februarja. Smer, ki sem jo želel plezati že lani, me je nekoliko skrbela, ker je na spletu kar nekaj zapisov o kopnih skokih. Tokrat so bili lepo zaliti – morda smo ob že nabitih klinih uporabili kak vijak – in smer zato ni bila problematična. Navezali smo se pred prvim skokom, ki smo ga napak plezali skrajno desno, po drugem, kjer smo se držali levo ob skali, pa smo se razvezali in nadaljevali proti vrhu. Zaradi zelo slabe vidljivosti nismo prečili po grebenu, temveč smo se spustili na Smukuški plaz, ki je sicer odlična smučarska destinacija, in nato vrnili levo na vrh grebena in vrh hriba. Smer smo plezali Luka Mišič, Matjaž Dremelj (AAO) in Armando Tratenšek.

Sosedo Zeleniške smeri, Rožičevo grapo, sem z Juretom Komočarjem (AAO) plezal danes, 7. marca. Razmere v grapi, ki se mi zdi podobno zahtevna kot Zeleniška smer, so v skokih dobre (kakovostno nameščanje cepinov in dobri stopi, kar je veljalo tudi za Zeleniško smer pred nekaj tedni), drugod pa se že pozna odjuga. Sam sem plezal uvodni, nekoliko daljši raztežaj, drugi pa je pripadel Juretu. Nato sva razvezana krenila proti vrhu, pri čemer naju je približno 150 m po drugem sidrišču pozdravil in dražil nek levi zavoj, ki je vodil v dva na pogled lepa skoka, a sva se raje držala lažjega sveta, v katerega so vodile tudi stopinje predhodnikov. Po grebenu, ki je tokrat bil obsijan s soncem, sva se odpravila še na vrh. Varno opremljena sva sicer uporabila le že nabite kline in tudi v tem smislu je smer povsem primerljiva z Zeleniško.

Zima se je šele začela.