Post-tečajniški DKV

V petek 30. 6. sva se z Jurijem (Tratarjem) odpravila v Veliki Draški Vrh, kjer sva splezala smer Dolar-Kilar-Vavken (DKV, 400 m, V). Dostopala sva približno dve uri. Pod steno sva se levo odcepila na vrhu travnika, ki vodi proti Vodnikovemu domu, in se tako uspešno izognila vzponu po melišču, ki sva ga le kratko prečila. Prvi raztežaj sva plezala nenavezana, do njega pa je bilo treba zlesti skozi krajši tunel v snežišču. Prvi 'pravi' oz. drugi raztežaj je v vodstvu splezal Jurij, tretjega pa jaz. Nato je naprej plezal le Jurij, saj so detajli petic (še) nad mojim nivojem vodenja. Šlo je namreč za mojo tečajniško turo, ki sva jo izvedla z nekaj zamude, v času, ko sem že zaključil alpinistično šolo in na stara leta postal mlajši pripravnik. V smeri sva naletela na dve manjši težavi: po tretjem raztežaju sva vstopila v neko težjo varianto, verjetno preveč ali prehitro v levo (opis sicer opozarja na nek 'obvoz') in pred peti raztežaj prišla kakih 5-10 m višje ter bolj proti levi kot je bilo načrtovano. Ob potuhi drugoplezajočega sem v tem raztežaju sicer užival. Sledil je osrednji detajl, ki ga je Jurij splezal umirjeno in suvereno, sam pa sem komaj zlezel do sidrišča. Druga težava je nastopila v sedmem raztežaju, ko sva prečila predaleč v levo in se znašla v 'Ažmanovi' smeri. Ko sva se vrnila na pravo sidrišče, je sledilo še nekaj lepega in bolj sproščenega plezanja (detajli so bolj predvidljivi kot v zajedah) in razvezan izstop po podrti grapi, ki se je izkazala za povsem neproblematično. Sestopala sva mimo Vodnikovega doma, in sicer slabe tri ure, ter prehitela navezo, ki se je na vrhu odločila za spust po vrvi in nekaj sestopnega poplezavanja. Za smer sva potrebovala dobrih sedem ur, kar je moč pripisati dvojnemu plezanju prečke (pravzaprav sva splezala skoraj 500 m!) in težjemu raztežaju, ki bi lahko bil tudi 'trojka'. Sicer tudi sam na sidriščih še nisem tako hiter kot bi lahko bil. Smer si bom zapomnil kot lepo in v težavnosti nepopustljivo. Čeprav sem v vodstvu že 'zlezel' kratko, šibko petico in navrtane šestice, pa teh smeri ne morem primerjati z vztrajnimi in izpostavljenimi, a lepimi težavami DKV. Tako še posebej cenim soplezalčev trud, saj je poskrbel za varno in nadvse prijetno plezanje v tipu smeri, za katerega bom za vodstveno plezanje moral opraviti še kar nekaj zame zahtevnejših vzponov.