Plezanje v Mali Rinki in Visoki Beli Špici

Sicer je tole že malo nazaj, pa se mi je vendarle zdelo vredno objaviti. Z Dejanom Vamplom sva obiskala Malo Rinko. Premišljevala o opcijah Vzhodna smer in Igličeva smer, pa je na koncu obveljala Vzhodna smer, ker je Dejan še ni plezal in se je za vplezavanje zdela primernejša. Smer je zelo popularna in je skorajda nima smisla podrobno opisovati. Večji del poteka po izraziti rampi obrnjeni proti desni. Skala je dokaj dobra. Notri je bila pred nama še ena mlajša naveza, ki pa je bila prehitra, da bi jo ujela. Je pa sem in tja poslala dol kak projektil. V srednjem delu se je Dejan držal nekoliko desno in prišel pod zanimiv raztežaj, za katerega še zdaj sumim, da pripada Direktni smeri ali pa je zgolj neka varianta Vzhodne smeri? Ne vem. Prišel sem do njega, pogledal gor in dejal, da tole pa ne bo trojka kot na skici . Odvrnil je, da kaj dosti več pa tudi ne, in če bo šlo? Bo bo, kaj ne . In sem se lotil plezanja, medtem pa dodal, da tole je pa bolj lepa štirica. Se mi je pa plezanje po gladkih in še kar pokončnih ploščah precej dopadlo. Pa še prav lepo je bilo na nekaj metrov nabito s klini. Po preplezanem se je Dejan strinjal, da je bila bolj dobra štiri kot dobra tri V nadaljevanju sva zavila oziroma bolje rečeno poprečila raztežaj levo, pod začetek značilne rampe. Sledila sva nato pravemu poteku smeri. Naveza pred nama se je odločila izstopiti po desni grapi, ki je zagotovo precej naložena in se jo pogosteje rabi v zimskem času. Naenkrat je začelo iz omenjene grape leteti kamenje in komaj sva čakala, da jo ucvreva v levi izstop čez plošče, kjer bova varna. Ko sva sestopila, sva srečala še naši gamsici, Anjo in Špelo, ki sta bili v malem lokalu pod kočo. Skupaj smo sestopili proti avtom in medtem kovali hribovske načrte, da je pot hitreje minila.

Z Aljažem Sušnikom pa sva plezala v Visoki Beli špici/ Cima Alta di Riobianco, smer Severni raz. Smer sem imel na listi želja že nekaj časa in vesel sem da mi je zanjo končno uspelo dobiti navezo. Resda je nekaj vožnje in tudi dostopa, vendar se vse poplača z lepim plezanjem v odlični, povsem dolomitski skali. Sidrišča so navrtana, nekaj najdemo tudi klinov. Lepo se je dalo uporabljati še metulje in zatiče, kjer je bilo to potrebno. Pred nama je bila  naveza plezalcev, par srednjih let iz ao Kranj, ki sta jo menda, če sem pravilno razumel, plezala spet po tridesetih letih. Vsa čast, da nekdo najde toliko volje, in čestitke. V nekem vodničku sem našel rahlo drugačen vris smeri, ki je bil verjetno aktualen včasih, potekal pa je izgleda malo bolj direktno in bil zato morda pol nianse težji. Danes uveljavljen potek pa vsaj v spodnji polovici išče najbolj logične prehode, zgoraj pa direktno po razu. Detajl naj bi bil majhen kamin v drugem raztežaju, ki preseka steno nad manjšo polico, ocenjen s 4+. No nama z Aljažem se ni zdel težak, lepo se ga da, če ne drugače, preplezati z gvozdenjem . Prijemov in stopov okoli pa je veliko. Sestopila sva z dvema spustoma po vrvi, ker je bila tista dvojka, ki naj bi bila normalka za pristop, precej psihadelična. Ob povratku naju je čakal še skok v Rabeljsko jezero/ Lago del Predil, ki je vsekakor dodatna motivacija za obisk sten nad dolino Belega potoka.