Plezanje slapov v okolici Passo Tonale

Sestavila se je štiričlanska ekipa ledu željnih gamsov, pridružila sta se še Tomaž (AO Ajdovščina) in Matjaž (AO POT). Izbrali smo nekoliko bolj oddaljeno lokacijo v južnih Retijskih Alpah, v bližini gorskega prelaza Tonale, v upanju da obisk slapov ne bo tako množičen kot v Dolomitih, kakor so poročali razni mediji. Najeli smo apartma v idilični vasici Capo di Ponte, ki je bil cenovno ugoden in lepo urejen. Ob prečenju omenjenega prelaza smo spoznali, da je snega v okoliških gorah precej malo, zaradi nizkih temperatur preteklega obdobja pa so bili slapovi povsem zadovoljivo narejeni. Kot zanimivost bi dodal, da je tip skale na tem področju granit. Ker smo bili ravno na prelazu, smo parkirali na parkirišču bližnjega smučišča in spotoma napadli slap Passo del Tonale, WI3, 150 m, ena naveza levi krak, druga naveza pa desni krak. Dostop poteka po markirani poti desno od smučišča, približno 45 minut. Kljub nizki oceni vsaj desnega kraka, ki sva ga splezala s Tomažem, ni bilo podcenjevati, saj je v trenutnih razmerah naklonina v njem dosegla približno 80-85 stopinj. Levi se je izkazal za malenkost lažjega. Sidrišča so urejena, običajno gre za kombinacijo svedrovca in skalnega roglja ali pa dveh svedrovcev. Do vznožja slapov smo se spustili po vrvi. Naslednji dan smo se odločili za dolino Val Paghera, kjer je še največ slapov srednjih težavnosti. V zatrepu doline pod slapovi je koča Rifugio alla Cascata, kjer nudijo odlične lokalne jedi in kjer sem ob tej priložnosti jedel najboljši golaž (gulaschsuppe) od kar pomnim . Izbrali smo si slap Albero di Natale, WI3+, 120m, srednji, največji krak od treh krakov tega slapu. Ta je bil najlepše narejen, pa še ta je imel na polovici manjši skokec. Sestop do vznožja slapov poteka po stezici na desno stran, mimo zapuščenega objekta (žičnica?), delno po markirani poti. Slapovi tu še niso bili v popolni formi, bodo pa kasneje zagotovo za vriskat. Tudi tretji dan smo izbrali dolino Val Paghera, saj smo imeli ogledan slap Pagherauno, WI3, 150m. S tega je že malo kapljalo, v tem delu Italije je bila namreč močna inverzija, zato smo večino slapu pikali po putru. Kljub višini približno 1700 mnv in severni legi je bila temperatura malo na ničlo. V tem slapu ocena prav tako ni povedala vsega, saj je bil vstopni skok precej strm, okoli 80-85 stopinj. V raztežajih višje pa so ena za drugo sledile lepe kaskade in naklonina je precej popustila. Na vznožje smo se spustili po vrvi. Drugi in tretji dan smo se seveda zataknili ob in v koči, zato nas je zelo prijazni lastnik koče do izhodišča, kjer smo parkirali, zapeljal s svojim terencem. Zadnji dan smo izkoristili za ogled trgovin s plezalno opremo in stojnic v prazničnem Arcu.