Obračanje v Harmoniji in okoliške aktivnosti

Med 14. in 16. avgustom 2024 sva z Blažem Bajičem (oba AAO) plezala okoli Cojzove koče na Kokrskem sedlu. Dogodke popisujeva z namenom informiranja, saj zapisov o navedenih smereh ni veliko, čeprav sta dve smeri del Modernih večraztežajnih smeri (2021). 

Prvo jutro sva se odpravila v J ostenje Grintovca, kjer sva nameravala plezati smeri Harmonija in Tihožitje, a se nama je zataknilo že v Harmoniji (zatrjevana 6+). V smeri, ki se nahaja približno uro hoje od koče, naju je najprej presenetil za oceno zelo zahteven detajl, ki sem ga kot drugi preplezal le A0, saj nisem premogel gibčnosti niti za prvi gib v gladki plošči, Blaž pa trudoma, vendar prepričljivo. To je tudi edini del smeri, ki je navrtan S1. Nato pa sva naletela še na četrti raztežaj (škrapljasta petica), v katerem sva se zaradi 15 – 20 m nezavarovanega izteka brez možnosti nameščanja premičnih varoval obrnila in se z dvema spustoma po vrvi vrnila na izhodišče. Nad prvi svedrovec je najprej splezal Blaž, ki se je kmalu vrnil na sidrišče, za njim pa povsem enako jaz, saj sva se ob pogledu do naslednjega svedrovca strinjala, da je tveganje izredno dolgega padca sicer majhno, a glede na posledico vendarle preveliko. When in doubt, run it out je tokrat izzvenel v prazno, a v smeri očitno ne prvič, saj je v njej več vrvic za spust, čeprav naj bi sestop bil kratek in udoben. 

Popoldan sva plezala v Kalški gori, in sicer kratko smer Nerodna leta (5), ki se nahaja desno od smeri Panorama, ki sem jo plezal predlani. Smer je lepa in dobro navrtana (S2), plezanje pa brezskrbno. Težavnejši je dostop, saj je treba po že minuti ali dveh hoje mimo koče v podrti peščeni grapi zadeti lovsko oziroma del stare poti, ki vodi nad t. i. pasjo glavo (markantna skala v okolici), po travah mimo črpalke za vodo in nato po podrtem svetu navzdol proti grapi, kjer se pričneta obe smeri. Panorama poteka naravnost po grapi in levo, Nerodna leta pa merijo v plošče desno. Sestopila sva vzpenjajoč se kakšnih 100 vm rahlo levo od smeri (uvodoma čez borovce) proti markirani poti, saj je tako lažje kot pa z iskanjem podrtih prehodov strogo levo nad steno. Tako sem sestopal tudi iz Panorame.

Drugi dan sva plezala Belačev steber (4+), ki se nahaja vsega nekaj minut hoje nad kočo. Pričela sva na jasno vidnem »rebru«, ki sega skoraj na pot in ki vodi do lepo vidne zajede na desnem robu stene. Ta predstavlja detajl smeri. Sam sem se najprej držal preveč levo, tako naletel na nepotrebne, a kratke štirice, in na prvo sidrišče, v katerem sta dva klina, prišel močno z leve. Pri sidrišču sva pustila še en klin, saj bo pomagal pri varovanju in orientaciji desno, po kompaktni in razčlenjeni položni plošči, ter nato spet nekoliko levo pod zajedo. Tam sva sidrišče postavila na skalnem roglju in uporabila še en klin. Detajl smeri je kompakten (spodaj je kakovost skale zelo mešana), zelo dobro »nabit«, medtem ko so ostali deli smeri praktično neopremljeni. Po tretjem raztežaju nisva zapazila lahkega prehoda, ki izhaja iz skice (verjetno je to nek podrt žleb desno, v katerega nisem vstopil), temveč sva navezana (II-IV) plezala in poplezavala ter zadnjih nekaj metrov hodila vse do vrha. 

Harmonijo priporočava nedvomno nadpovprečnim (športnim) plezalcem, Nerodna leta tečajnici in tečajniku, ki sta vešča gibanja po brezpotju, Belačev steber pa je, na kratko, zmes zelo lepega plezanja v kompaktni skali (detajl) in tresočega poplezavanja po visokih trojkah oziroma nizkih štiricah.

Na poti v dolino naju je spremljala Hana Dougan (AAO), ki tokrat ni plezala in je prišla le na joto.