Kuštrasta z Lijakom in Igličeva smer

31. 8. 2025 - Rana ura, slovenskih fantov grob. A za hribe se vseeno splača dan začeti pred ostalimi. Tako smo zadnji dan avgusta Špela, Aljaž, Nika, Val in jaz začeli v rosnih urah dneva in se proti Gozdu Martuljek odpravili ob petih zjutraj. Zadnje dni je kar nekaj dežja ohladilo ozračje, zaradi česar se nam je zdel primeren izbor južne stene tudi na tak lep sončen dan. Današnji cilj za naju s Špelo je bila nekoliko krajša smer v Rušici, 250 metrska skalna lepotica z imenom Kuštrasta. Aljaž, Nika in Val pa so se odločili za Direktno smer. Do ostenja smo se podali iz zgornjega parkirišča nad Martuljkom, do katerega prideš s prečkanjem sankališča po makadamski gozdni cesti. Dostop je dokaj strm a relativno kratek - z našim tempom smo do bivaka pod Srcem prihrumeli v slabi uri, pod steno pa smo po sledenju gozdnim možičkom prispeli še po kakšnih dvajset minutah.

S pomočjo opisa iz knjige Slovenske stene je dostop dokaj lahko najti - na edinem večjem travničku pod steno poleg izrazite zajede, ki se vije proti desni. Smer, ki je ime verjetno dobila po poraščenih spodnjih raztežajih, pa sva si želela nekoliko začiniti, zato sva se namesto v njen ozelenjen pridih usmerila kar v osončen Lijak.

Smer sem načel jaz. Raztežaj je od mene zahteval precej več držanja proti levi, a ker tega nisem ubogal, sem se znašel v plati. V sila neugodnem položaju sem najprej skoraj izgubil klin, ko pa mi ga je končno uspelo zabiti, ga Špela po kar nekaj truda ni mogla niti dobiti nazaj – verjetno še danes delno izbit klavrno pogleduje proti Špiku. Smer se nadaljuje z dvema raztežajema VI-, ki sta precej lažje sledljiva. Potekata namreč po izraziti poklini, kjer te lahko varuje občasen klin, kakšen velik metulj ali pa le dobri Bog. Sta pa bila ta dva raztežaja izjemno zabavna, z veliko prave »štemarije« in kaminskega plezanja! Nato sva se priključila na skupno sidrišče s Kuštrasto – od tam sva nadaljevala v tej smeri.

Naslednja dva raztežaja sta bila ena lažja (primerna tudi za bosonogo plezanje) in ena nekoliko bolj navihana pokončna štirica z veliko dobrimi šalicami. Ker sem v slednji zaril previsoko, misleč da sem zgrešil najino smer, sem si dan popestril še s prečenjem in plezanjem navzdol po zoprni plošči do zgrešenega sidrišča. Seveda sva nato ugotovila, da smeri že v osnovi nisem zgrešil in se le ta ne nadaljuje kjer sem mislil, sem pa dobil možnost, da isto plato preplezam še navzgor. Na tem mestu smer zavije v čudovite kamine, v katerih se včasih z dobrimi oprimki, včasih s črvičenjem vzpenjaš proti najzanimivejšemu delu te smeri. Zadnji del se namreč v nekakšni jami dvigne proti strehi, iz nje pa se izstopi skozi ozek preduh. To je bil edini del sicer precej vroče in osončene smeri, kjer je bila skala zaradi vode precej sluzasta in drseča – na srečo pa se vseeno najde dovolj dobrih oprimkov. Potrebno je bilo kar nekaj akrobatike (tudi zaradi basanja skozi okence z ruzakom), raztežaj pa je mojstrsko odvodila Špela. Skala je bila skoraj ves čas kompaktna, lepa plezarija!

Po izstopu skozi okno je potrebno najti abzajl pisto – najprej sva jo zgrešila, skriva se precej le malo više po grapi nad izstopom iz te smeri. Spregledala sva celo ogromnega možica, ki na levi označuje dostop do velikega macesna skozi ruševje. Po prvem spustu dosežemo navrtano sidrišče, ki pa mu je precej nelogično potrebno slediti po smeri Aga – jaz sem vrv že skoraj vrgel na monolitno ploščo pod nama, Špela pa je vztrajala pri tem, da se drživa zajede ob steni, kar se je izkazalo za pravilno. Od stene do avta sva potrebovala z lahkotnim tempom kakšno uro in pol.

Za plezanje sva si vzela svoj čas, potrebovala sva nekako 5 ur, preden sva se kot novorojenčka uspela izvleči skozi skalno kukalo na vrhu. Smer je bila izjemno zanimiva, za dokaj lahko oceno pa je kar precej pokončna in ves čas kar zahtevna, a ne preveč izpostavljena - z izjemo spodnjih raztežajev, ki so bili še del Lijaka.

Z ostalimi smo se dobili pri avtu, pot domov pa nam je začinilo še kar nekaj pripetljajev… Med drugim izpraznjen akumulator v avtu, zaradi česar smo morali najprej počakati pomoč, ker se nikomur ni dalo rinit avta do doma. Utrujeni smo se vrnili šele okrog enajste ponoči. Z dnevom pa smo bili vseeno zadovoljni!

5. 9. 2025 - Včasih je potrebno zgodaj vstati, v nekaterih primerih pa bi bilo morda bolje, če sploh ne bi šel spat. Z Aljažem sva se namesto v službo odpravila proti Logarski dolini. Zaradi lovljenja okna lepega vremena in upanjem po osvojitvi Direktne smeri v Štajerski rinki, sva se iz Ljubljane odpeljala ob treh zjutraj. Avto sva pustila na parkirišču pri koči pod slapom Rinka, do melišča, s katerega sva uzrla Štajersko rinko, pa sva potrebovala približno uro in pol. Jutranje sonce je poskrbelo za kar nekaj veličastnih pogledov na naše apnenčaste gmote.

Pogled na popolnoma namočen najtežji del - streho in raztežaje pod njo - nama je izbil iz glave idejo, da bi poskušala že tako ali tako težavno smer preplezati še v oteženih razmerah. Po predlogu Benota sva tako prečila melišče nazaj proti Turskemu žlebu v Igličevo smer. Prečenje melišča se je izkazalo za precej naporno in nama je vzelo še dodatne pol ure. Smer sva hitro našla – izdal jo je v tla zabit klin na nekakšni polici.

S plezanjem sva začela nekaj pred osmo, otvoril pa ga je Aljaž in za začetek preplezal premočen vstopni raztežaj po zajedi. V začetku je bila skala kar kompaktna, nato je sledilo nekaj naloženega kamenja. Smeri se z lahkoto sledi, za prvi raztežaj pa sva porabila okrog 50 metrov vrvi. Drugi raztežaj je malce bolj odprte narave – plezaš bolj po občutku, nazaj proti pokončnim stenam. Če že nisva plezala v Štajerski Rinki, sva pa ta raztežaj prav po štajersko malce podaljšala. Tu je vidnih kar nekaj sidrišč, opremljenih s prusiki, ki so malce medli potek raztežaja.

Nadaljevala sva iz vstopa v nekakšen žleb, po levi mimo nakrancljanega sidrišča proti prvemu težjemu delu smeri – prečiti je potrebno čez lažji previs. Prek njega ni bilo jasno razvidnega nadaljevanja smeri, zato sem na tem delu potreboval nekaj »Sam zarin« mentalitete, zatem pa se je kaj hitro pojavil klin, ki je nakazal nadaljevanje poti. Nekoliko sem se uštel z izdelavo sidrišča na koncu poševne police, nekaj metrov višje je na voljo udobnejše mesto. V nadaljevanju je bilo smer težko zgrešiti. Najprej je Aljaž preplezal malce lažji raztežaj, jaz pa sem dobil še drugo petico v smeri. Tukaj so klini nasuti vsepovprek, izbral sem si zgornjo ponujeno varianto. Tehnično gledano mi je bil ta raztežaj najljubši – razgibana plezarija z nekaj zahtevnejšimi gibi po večinoma dobrih oprimkih. Ti so bili obrnjeni tako, da niso omogočali veliko frontalnega plezanja, prostor za atraktivne gibe! Skala je bila do tod zelo dobra, redko sem naletel na kak slabši kamen. Raztežaj sem po izstopu iz plošč podaljšal kar do jame, kjer se smer razcepi. Tam sem se spotoma preizkusil še v kamnoseštvu med izdelavo sidrišča in nad Aljaža nehote naščuval kar zajeten kos stene. Na tem mestu je smer zopet malo varljiva. Kakšnih deset metrov desno od začetka jame so prisotni klini, zadnjega v njihovi vrsti pa krasi zelena vponka, ki jo je med iskanjem prehodov tam pustil Beno po ugotovitvi, da pleza v napačnem delu stene (t.i. Benotova Rinka).

Z Aljažem sva izbrala desno varianto smeri, ki pelje ob jami po precej nezaupljivi skali v predel, ocenjen s V-. Aljaž, večni avanturist, se je odločil raztežaj prerano zaključiti kar pod detajlom in mi nesebično predati še zadnji težji raztežaj. Skala na tem mestu je bila precej slabša kot v prejšnjih raztežajih, a vseeno dovolj kompaktna, da sem se pošteno upehan prerinil čez po mojem mnenju najtežji del smeri. Raztežaj sem nadaljeval za celotno dolžino vrvi po lažjem terenu do grebena, od koder se odpre pogled na Štajersko in Koroško Rinko. Zaključek smeri je bil precej lažji, najprej en raztežaj platastega plezanja, nato pa čez razsute stolpiče v izstopno grapo. V zaključku smeri sta na skali dva svedrovca. Izstopila sva po grapi navzgor, na drugi strani hriba pa so se že nabirali temni oblaki.

Sestopila sva po Turskem žlebu po zabavni ferati, v kateri naju je pričakal tudi izkušen gornik, ki je kar brez vrvi poskakoval po skalnih strminah. Z vrha Male Rinke do avta sva potrebovala slabo uro in pol. S smerjo sva opravila v dobrih petih urah, časa preden naju bi ujel dež pa je bilo še dovolj. Aljaževa ročna ura je namerila 9 ur in 40 minut od avta do avta. Odlično preživet dan – v vsakem primeru bolje na gori kot v pisarni.

Soplezalka v Kuštrasti: Špela
Soplezalec v Igličevi: Aljaž