Kako se jinxat s pozabljeno čelko - Peščeni raz

Z Nacetom sva se v soboto 27.1. namenila v Logarsko dolino prevert, kaj je ta pomp letos v stenah. Dostop si po nepotrebnem podaljšava, ker zjutraj cela zalimana ne znava brat drobnega tiska na zapornici (ali pa morda zato, ker sem zapornico odpiral jaz, brez čelke). Na Okrešlju se razgledava in odločiva za Peščeni raz v Turski gori (III+/3, 500m), ki kljub neobetavnem imenu v Zimskih vzponih obljublja “v ugodnih razmerah eno najlepših zimskih tur nad Okrešljem”. Poleg tega se je ena naveza pred nama namenila v Belo piramido, po štapnah plezat pa ni glih neka huda pustolovščina. S sabo sva tovorila tudi kompletno smučarsko opremo v upanju na dobre razmere v Turskem žlebu.

Sneg v smeri je zaradi raznolikih orientacij spihan v vse možne oblike, a z malo iskanja se na vseh težavnejših mestih najde škripavc ali celo led; gaženja napihanega pršiča pa se je skoraj povsod dalo ognit. 

Raz marsikje ponuja več opcij. Največja orientacijska uganka in najtežji del smeri je strm stolp, do katerega prideš po vzhodni strani grebena približno na tretjini smeri. Midva sva ga obšla po skoraj zvezno zasneženi zajedi ene 30m levo od strme, suhe, nič kaj privlačne zajede, ki je detajl smeri poleti, če sem prav dešifriral iz preteklih objav. Raztežaj je bil v trenutnih razmerah zelo lep, ampak meni psihično kar naporen zaradi skromnih možnosti za varovanje in moje prav tako skromne vplezanosti. Marsikdo se ne bi sekiral in ga pač presoliral, kar bi znalo bit za glavo boljše od brezupnega iskanja vmesnega varovanja. Prva smiselna možnost za štant je bila šele po ~65m, kjer so me razveselile tri orngi veje rušja, ki jih celo ni bilo treba izkopat iz snega. Upam, da sem jih vpel, preden je Nace plezal detajl.

Naprej je teren spet lažji, a je še vedno izpostavljeno ter prijetno začinjeno s krajšimi skoki. Tam nekje sva tudi ugotovila, da imava samo še dobri dve uri dneva, po višincih sva komaj čez polovico stene, pa še Nace se začne bojevat s krči in bednim počutjem (verjetno še posledice covida, ki ga je prebolel teden prej). Zato sva vseeno vlekla štajerca in na vrh prideva že kar izmučena direkt na sončni zahod.

V Turskem žlebu je bila že potrebna čelka - midva sva po moji krivdi imela samo eno. Tako sva izmenično smučanje z eno čelko sprobala šele v spodnjem, položnejšem delu žleba. Nižje sem poskusil še z lučko na mobitelu, a sneg je bil precej beden za smučat ne glede na osvetlitev. 

V resnici so bile smuči ta dan koristne edino za dostop od Okrešlja do smeri. Če bi lahko še enkrat izbiral, bi vzel raje čelko in majhne metulje (do 0,5). Za plezat pa so v Peščenem razu trenutno dobre razmere, in se popolnoma strinjam z opisom iz vodnička: v takih razmerah je smer zelo priporočljiva.

Končno sem od blizu videl, zakaj vsi hvalijo letošnje razmere. Pejte v hribe, res je fajn!