Jubilejna v Dolgem Hrbtu

Po torkovem plezanju v smeri Zajeda Ekar – Jamnik sva se včeraj z Benotom odločila za ponovni obisk Jezerskega, tokrat sten Dolgega Hrbta. Ker smo dan prej imeli v planu plezanje v Briljantini na Mangartu, vendar sta nas močan veter in mraz na Mangartskem sedlu odgnala v plezališče, sva tokrat vsak eno puhico bogatejša krenila z Ravenske Kočne proti Ledinam. Tam naju je delavec obvestil, da sva najbrž prva, ki letos plezata Jubilejno smer. Po 45 min, sitnem melišču in prečenju snežišča se znajdeva pod smerjo. Spodnjih 300 metrov podelava v 3 urah, plezanje pa je izredno lepo. Smer ima le dve bolj krušljivi mesti, sicer pa je zelo kompaktna in dobro opremljena. Znana prečka je zagotovo najbolj opremljen raztežaj, kar sem jih kdaj plezala v hribih. Med plezanjem se Beno nostalgično spominja lanskoletnega poskusa v smeri, ko ju je z Marselom sredi prečke dobila nevihta s sodro, in veselo kaže vsa sidrišča, ki sta jih uporabila za spust. Meni vse skupaj zveni strašno. Midva sva v primerjavi s tem smer plezala v precej v redu razmerah, bilo je le precej hladno in na trenutke je konkretno zapihalo. Dobra stran vetra pa je bila, da nisva imela opravka z muhami štantnicami.

Sledil je še lažji del smeri, ki naj bi vseboval 200 m poplezavanja, midva pa sva ta del nekoliko preveč zacikcakala in plezanje precej podaljšala. Nič ne de, bogata za precej izkušenj plezanja  po šodru in revna za nekaj klinov končno prideva na vrh Dolgega hrbta. Tam si, oba precej izmučena po dolgem tednu, oddahneva in končno privoščiva malico.

Na sosednji Skuti opaziva tri postave, ki ravno sestopajo z vrha. V šali rečem, da so sigurno Sandi, Mateja in Pedro, za katere sva vedela, da so ta dan plezali najprej v Koglu in  nato v Skuti. Beno se v šali zadere 'Sandi', in izkaže se, da so to res oni. Izmenjamo si slike, vsak s svojim Pedrotom, nato pa jaz in Beno po Mlinarskem sedlu sestopiva proti Češki koči in naprej do avta, Sandi, Mateja in Pedro pa krenejo proti Kamniški Bistrici.