Indijansko poletje v Dolgem Hrbtu

Padla je komanda, naj napišem objavo o vzponu v Dolgem Hrbtu, ki sva ga pred časom opravila z Janom Slapšakom. Bilo je že toliko časa nazaj, da sem pozabil, kdaj. Vedel sem samo to, da je bilo po poplavah, ker se skoraj nikamor ni dalo priti. No, z malce raziskovanja sem ugotovil, da je bilo 22. avgusta 2023.

Vremenska napoved je obetala stabilne razmere v hribih, sončno in toplo. Zaradi tega sva se ob že tako okrnjenem izboru morala omejiti na severne stene. Na mojo izraženo željo po ne pretežki smeri v kompaktni skali je Jan predlagal Indijansko poletje (400 m, VI+/V) v Dolgem Hrbtu, ki jo je imel že dolgo ogledano. Nekoliko višja ocena, kot sem si zamišljal, ampak okej, samo da je skala kompaktna.

Zaradi dolgega dneva z lepim vremenom zjutraj nisva na mrtvo hitela. Po vožnji do Jezerskega in približno dvournem dostopu sva vstopila v smer okrog osmih. Jan je steno že poznal, zato je brez težav našel vstop in splezal prvi raztežaj. Naslednji cug je bil precej počasnejši, ker sem izgubljal čas z iskanjem primernih pok za kline. Se vidi, da jih že nekaj časa nisem zabijal.

Sledil je detajl smeri (VI+), lepo prečenje strme plošče po majhnih grifih in stopih. Delikatno, kot pravi opis v Slovenskih stenah. Tu sem bil kar vesel, da plezam kot drugi, čeprav v primeru padca to ne bi imelo velikega vpliva. Glavi je pa pasalo. Sledila je še ena šestka, ki je bila (vsaj zame) fizično najnapornejši del smeri. Pokončna poč z dobrimi grifi, ampak se je našlo tudi kaj majavega, zato sem marsikje raje ožemal tiste slabše, stoprocentne. Kljub spodobnim počitkom me je kar navilo. So pa klini nabiti na dva do tri metre, tako da mi je skoraj zmanjkalo kompletov. Na vrhu sem pod buhtlom izstopil desno po zajedici do štanta na poševni polici.

Tu se Indijansko poletje križa s smerjo Šimenc-Škarja, ki pride z leve. Po opisu sodeč bi morala od tu nadaljevati nekaj metrov v desno, nato pa prečiti v levo, vendar Jan nikakor ni našel prehoda. Nadaljeval je še dlje v desno, potem nazaj dol, pa spet gor, ampak kar ni bilo jasno, kam. Na koncu sva ugotovila, da sem tistih nekaj metrov v desno, ki jih navaja opis, naredil že jaz z izstopom izpod buhtla na polico. Od tam sva morala torej samo v levo. Na to možnost sva pomislila že prej, vendar v to smer ni bilo videti nobenih klinov, ker so bili skriti za buhtlom. Nekje na sredini prečke je potem Jan zabil nov klin, ki bo v prihodnje pomagal pri orientaciji.

Ker sva izgubila precej časa, je do vrha Jan plezal v vodstvu, da sva bila hitrejša. Tudi zadnji raztežaji so nudili super plezarijo in večkrat sem obžaloval, da s sabo nisem imel fotoaparata. Ena izmed potencialnih fotk bi bila komot za naslovnico. Na vrhu smeri sva se preoblekla v kratke, da pod žgočim soncem nisva crknila od vročine. Prej, v steni je bilo res prijetno. Do vrha Dolgega Hrbta naju je čakalo še 150 m nenavezanega poplezavanja v lažjem svetu. Tudi tu je bilo lepo in vedno dovolj kompaktno, da ni bilo neprijetno.

Na vrhu sva stala okrog 16h, torej sva kljub težavam ujela časovnico. Privoščila sva si zaslužen počitek in malico, potem pa po markirani poti nazaj na Jezersko. Vmes sva se ustavila na Češki koči, ker sem si neizmerno zaželel espressa z dvema vrečkama cukra in ledeno mrzle radenske. Želja se mi ni čisto izpolnila, ker hladilnik ni delal, namesto espressa pa sva dobila šalico vrele instant kave. Je pa počitek dobro del mojim kolenom, ki jih je Jan med sestopom potrpežljivo čakal, da me prinesejo za njim.

Skratka, super dan. Odlična smer s kompaktno skalo in lepo plezarijo, idealne razmere, dobra družba in uživanje v popolni samoti, saj sva imela steno samo zase. Prve ljudi sva namreč srečala šele pri koči, pa tudi teh ni bilo veliko. Za kaj takega bi se me dalo še kdaj nahecat.