Čopov steber

Toni me je v Čopov steber (1000m, VI+/V-VI) prvič povabil že, ko sem bil tečajnik, potem pa se nekaj poletij nisva mogla dogovoriti za termin. Pred dvema tednoma, torej 9. avgusta, pa nama je le uspelo. 

V Vrata sva se pripeljala malo po 5. zjutraj in dobila enega od zadnjih parkingov - tisti dan je očitno na Triglav (slika 1) želel cel bataljon pohodnikov. V Skalaško sva po dostopu v zmernem tempu (in malo čakanja na navezo tik pred nama) vstopila ob približno 7.30. Prvi trije plezalni raztežaji so hitro minili (slika 2), sem pa v drugem že odtrgal prvi grif (brez posledic, ampak prvi naming glede kvalitete skale). Na vrh Gorejnskega turnca sva prišla ob približno 10.00 in po kratki pavzi vstopila v Čopa (slika 3).

Po sprehodu v desno po vedno ožji polici se začne prvi raztežaj - precej gadna prečka še dlje v desno, ki naju je po prečkanju grape pripeljala na dno dotičnega stebra (slika 4). Sledili so 4 raztežaji (III-IV) plezanja po bolj ali manj porušenem kamenju (slika 5) in že sva stala pod vršnjo piramido. Od te točke naprej je bilo zanimivo predvsem to, da je skala kljub malo višjim ocenam (V do VI+) vseeno precej zanič in je pravzaprav pri vsakem gibu potrebna precejšna previdnost. Kakšne šalce je torej (žal) pametno zamenjati za krimpe, ki se malo bolj zares držijo stene. Prvi težji raztežaj čez krušljiv previs (slika 6) sem dobil jaz, Toni pa se je naguzil čez zajedo, kjer se je očitno pred kratkim zgodil podor (!). Prvih nekaj metrov zajede torej manjka in smer po novem poteka čez rumene napolitanke direktno pod odlomom (slika 7), ki pa je na srečo prizanesel starim klinom, ki še vedno držijo. Ozek in seveda krušljiv kamin v naslednjem raztežaju sva obvozila po desni (slika 8 ), saj Tonijev običajni prehod po levi zaradi odloma ključnega grifa/stopa ni več mogoč. Po gruščnatem žlebu sva se prebila do zadnje votline, od tu pa je Toni ubral svojo direktno varianto v slavno Čopovo prečko, kjer pa je plezanje za kratek čas res kar uživaško - skala po ~900 m plezarije končno drži, pogled navzdol pa seže res čisto do podna. Še zadnji resnejši raztežaj čez kamin se konča na polici, ki vodi na rob stene, od tam pa je treba premagati še ~100 višincev po lažjem terenu. Na vrh sva prišla ob ~19:30 in torej za celo smer porabila ~12 h, s tem pa sva Tonijevo časovnico prekoračila za slabe 3 h. Večino zamude sva pripisala slabi skali in s tem počasnejšemu plezanju - Toni pravi, da se je smer od njegovega zadnjega vzpona čez steber precej spremenila.

Sledil je še hiter sestop v sončnem zahodu čez Plemenice (slika 9), pri avtu pa naju je pričakal dokaj hladen radler izpod gume. Če je človek počasen, se ima vsaj pijača čas ohladit ...

Pod črto: super tura, kljub slabši skali, kot sem jo pričakoval (oz. si želel) za smer z oceno VI+. Res je noro, da sta Pavla Jesih in Joža Čop pred 81 leti pogledala čez tale steber in si rekla: "Valda zlezeva to v gojzarjih!" Z razlogom legendarna smer.