COGNE 2024

Objavljeno Tor, 23/01/2024 - 18:45 od Jan Rupnik

V nedeljo, 14.1.2024 sva s Tratarjem odrinila na 7 urno pot v Cogne. Tam sva se nastanila v majhnem apartmaju Au Vieux Grenier. Lokacija je zelo prikladna, saj sta dolini Valontey in Lillaz oddaljeni le dobrih 5 minut vožnje.

V ponedeljek sva obiskala dolino Valontey. Ker sva bila oba tu prvič, sva nekaj časa raziskovala. Naredila sva velik krog po dolini, nato pa sva zagledala dobro narejen slap Monday money. Ha! Kako dobro gre to skupaj s ponedeljkom 15ga. Slap je bil v odlični formi, a zaradi vetra so naju, sploh v zgornjem delu, zasipali pršni plazovi. Je pa bil zaradi tega led mehkejši.

V torek sva se odločila za dolino Lillaz. Tudi tu sva se kar nahodila, da sva jo spoznala in se znašla. Slap, ki sva si ga zamislila, ni bil v celoti narejen, sva pa od tam dobro videla drugo stran doline in si naredila načrte za naslednji dan, ko sva splezala široko ledno zaveso Eaudes cristaux in slikovito kombinirano grapo Lillaz gully. Na prvi pogled ni obetala veliko, ampak na koncu naju je presenetila z odličnimi razmerami.

V sredo sva zaradi sneženja budilko prestavila na poznejši čas. Čez noč je zapadlo deset centimetrov snega, okoli enajstih pa je nehalo snežiti. Takoj sva zgrabila priložnost in se odpravila poravnat načrte prejšnjega dne. Tokrat sva ubrala pravo pot in bila pod slapovi v dobre pol ure. Najprej sva se podala v svečo z ogromnim podstavkom po imenu Candelabro del Coyote. Med plezanjem sva se poigravala z ogromnimi lednimi oprimki predhodnikov. Vreme je bilo še vedno muhasto, nekje na polovici smeri pa se je delno razjasnilo. Slap sva splezala hitro in tako imela čas še za Tuborg. To ni bilo pivo, ampak še ena lepa ledna linija, katero je Jurij poimenoval “lojtra”. Veliki ledni oprimki so botrovali k temu, da sva bila pri avtu še pred temo. Med plezanjem sva si ogledovala slap na drugi strani doline. Bil je ne obiskan in s kar tanko svečo. Poiskala sva ga v vodničku in pisalo je, da nosi oceno WI5. To pa bo nekaj za naju!

V četrtek sva se zbudila v toplo jutro. V Lillazu je naletaval sneg. Izbrala sva slap z malo dostopa, poimenovan Lillaz. Bilo je za en lep cug plezarije, posute z lednimi gobami, kar pomeni, da so bili na čase odstavki tudi malo previsni, na koncu pa pet metrov ledne sveče in že sva se spuščala po vrvi navzdol. Dostopila sva še do bližnjega slapu Lau bij, katerega pa nisva plezala. Zaradi pretoplega vremena bi lahko ostre sveče, ki so visele iz vrha slapu, padle direktno na naju. Odločila sva se, da se vrneva v apartma in se malo spočijeva, saj je bilo za naslednji dan napovedano jasno in mrzlo jutro. Zvečer sem dobil informacijo od Oražma iz AO Kamnik, da je plezal slap, ki sva ga gledala v sredo. On je prvi del sveče preplezal po skalnem delu in nato prestopil v led. Po slikah sodeč, pa bi bila sveča v celoti plezljiva, če bi bilo dovolj hladno. Greva!

Pod slapom je bilo zelo hladno, kar je bil dober znak. Tratar je splezal prvi cug, ki je bil precej podoben cvetačni solati, potrebne je bilo kar veliko pazljivosti, da vsi tisti kosi ledu niso popadali v dolino. Potem pa sveča. Bilo me je strah, da se ne odlomi, ker ni bila dobro povezana s podstavkom. Prvi vijak sem zavrtal kar visoko, ker je bilo v spodnjem delu premalo kvalitetnega ledu. Po dolgi borbi sem se le uspel prebiti v lažji del, ki je bil dolg še kakih trideset metrov. Malo po snegu, nato pa še ena strma ledna zavesa in že sva na vrhu. Ko sva se spuščala, je bil del slapu že v soncu, dva Italijana pa sta se ravno podajala v svečo. No, ostala je tam, kjer je bila. Na srečo! Slap se imenuje Stella artice, ki bi ji v teh razmerah podala oceno vsaj WI5+.

Za zadnji dan pa sva si izbrala najbolj popularno linijo v Valontey. To je Repentance super, ki drži oceno WI6, kljub temu, da sva bila na izhodišču še v trdi temi sva po poti dohitela dva plezalca, ki sta bila namenjena ravno tja. Ko sva zdrvela mimo, sta se odločila, da gresta nekaj drugega v dolini. Bližava se slapu in vidiva da pod njim že brnita dve lučki. Nisva prva!

Počasi se pripravljava na plezanje, pod slapom pa se zbira vedno več plezalcev. Ko je Francoska naveza dovolj visoko, se je Jurij odpravil v raztežaj, poln gob in izdatnega tuširanja, ki se je končal v ledni votlini. Ko sem priplezal za njim, sva čakala, da Francoza splezata drugi raztežaj. Med tem, ko sem plezal, so se Tratarju v votlini pridružili še štirje premočeni Italijani. Raztežaj, spet poln lednih gob s težavnim nameščanjem varovanja, se je končal na polici. Nad njim pa impozantna sveča. Zaradi velikega obiska v preteklih dneh sveča ni bila tako zahtevna (Wi5+), kot je kazalo na prvi pogled. Po sveči in raztežaju snežne grape sta sledili še dve dvajset metrov dolgi kaskadi, kjer je bilo mogoče smer in s tem težavnost ubirati bolj prosto. Odločila sva se, da za zaključek izbereva linijo po svečah WI5+ (“NOT BECAUSE THEY ARE EASY BUT BEACAUSE THEY ARE HARD!”, J.F. Kennedy). Že si na vrhu seževa v roki in se sončiva na prostrani planoti.

Zadovoljna s preživetim tednom se po vrvi spustiva do nahrbtnikov, sestopiva v dolino in v apartmaju nazdraviva. Ob nedeljski vožnji domov se nama oči zatikajo na preostalih slapovih v dolini, ki še ponujajo imenitno plezarijo. Šele zdaj se zaveva, da nisva veliko počivala in naju ob pogledu zabolijo roke.

DOBR JE K JE MRZU!