Centralni steber v Velikem Špičju in dolga Nemška v Steni

Kolega in soplezalec iz ao Ajdovščina Tomaž Rovan me je lepo presenetil z izvirno idejo o obisku dokaj osamljenega ostenja v Trenskih krajih, vabilom v smer Centralni steber v Lepi Špici oziroma Velikem Špičju, kakor se gora uradno imenuje. Za smer sem že vedel, vendar sem nanjo iskreno malce pozabil. Nekaj prispevkov o smeri se na spletu najde, gre pa definitivno za vzpon, za katerega bo verjetno marsikdo težko našel somišljenika, saj je dostop dokaj dolg in je vse skupaj še odmaknjeno od civilizacije. To zagotavlja postolovščino izven cone udobja, ki pa za seboj potegne nekaj iznajdljivosti z logistiko. Nenazadnje gre za smer zmernih težavnosti, ki morda ne bodo vsakomur izziv. Poti do pod stene ni bilo tako težko slediti, sem in tja se je našel kak možic. Hoja po melišču je bila zoprna, saj se kot običajno precej udira in jemlje voljo, ampak tako pač je z melišči. Orientacija se nama ni zdela zahtevna, po opisu in skici se je dalo lepo prepoznati prehode, kar sicer ni vedno samo po sebi umevno. Skala je bila srednje do dobre kakovosti. Resnično lepa je bila tudi v vodničku opevana zajeda v zgornjem delu smeri, za katero bi se dalo reči, da se po težavnosti sprehaja nekje med četrto in peto stopnjo. Klinov je bilo bolj malo, zato je nekajkrat zapelo tudi kladivo. Se je pa dalo lepo uporabljati metulje vseh velikosti. Tehtanju vseh prednosti in slabosti navkljub sva se po preplazani smeri s Tomažem strinjala, da je bila smer dovolj zanimiva in vsekakor vredna obiska. Odmaknjenost in lepa narava ji data svoj sijaj in bolj hribovski značaj. Sestopila sva po Tumovi smeri, pri čemer sta priporočljiva dva spusta po vrvi. Prvo, zgornje sidrišče, je bilo malce težje najti, po približno petih minutah spuščanja po šodrasti grapi se skriva za skalnim rebrom. Drugega je bilo lahko najti. Sestop naprej z nekaj previdnosti ni bil problematičen. 

Z Matejem Zupanom pa sva se že pred časom dogovorila za obisk dolge Nemške smeri v Triglavski Steni. Za Mateja je bila to prva smer v tej steni in prva smer magične dolžine enega kilometra. V zelo zgodnjem jutru sem ga pobral v domačem Lomu pod Storžičem in že sva šibala po gorenjki proti Vratom. Parkirišče v Vratih se je kljub zgodnji uri ob najinem prihodu že lepo napolnilo, večinoma so bili to tuji pohodniki. Po poti čez prag sva dostopila do pod znane vstopne prečke, kjer sem srečal še dva znanca iz ao Rašica. Ker nisem vedel, kako se bo vse skupaj odvijalo in kako hitra bova, sem imel kot plan B v mislih pobeg skozi Zimmer-Jahn. Izpeljati celo smer kljub relativno nizki težavnosti ni najbolj enostavno, saj se rado zgodi, da kje zgrešiš ali pa zaradi neuplezanosti še vse skupaj poteka bolj počasi. Ob spremljanju kazalca na uri sem presenečen ugotavljal, da sva dovolj hitra in imava realne možnosti, da v še kar močnem soncu izstopiva na Kugyevo polico. Zato sem v tem duhu Mateja spodbujal, da "imava to" . Čisto brez zapleta pa vendarle ni šlo, čeprav se je ta kiks kasneje izkazal kot češnjica na vrh. V zgornjem delu, v bližini znamenite luske, je namreč Matej namesto proti desni, poplezal bolj proti levi, zato sva prišla pod (težjo) varianto smeri, ki pelje po razu stebra. Je bilo pa dobro nabito in odlična skala, zato nama je bil ta kiks na koncu všeč, saj je iz plezalskega vidika zadevo popestril. Sledila je še izstopna prečka in zadnji raztežaj do Kugyeve police, potem pa sva sestopila čez ledenik in poti čez Prag, vesela da se je ta "grande" tura na koncu lepo izšla.