Poročilo s tabora so soustvarjali Anja, Miha, Nika in Pedro. Glavni pripovedovalec je Pedro, ki občasno preda besedo ostalim, da iz prve roke opišejo ključna doživetja.

Ailefrode. Ime, ki je med člani Akademskega alpinističnega odseka (AAO) vzbudilo veliko mero pričakovanj v mesecih pred obiskom. Gre za osrednji tabor leta, na katerega se je letos odpravila pisana druščina skoraj 30 članov – od prekaljenih alpinistov do nas, pet zagnanih tečajnikov. In kot se za tako resen podvig spodobi, se je naša odiseja začela zgodaj zjutraj. Budilke so neusmiljeno zarohnele že pred peto uro zjutraj in ob šestih smo, na pol v snu, sedeli v avtomobilih, odločeni, da premagamo dolgo pot do obljubljene dežele granita.

Vožnja je minila presenetljivo mirno, brez večjih dram, in okoli šeste ure zvečer smo končno prispeli v kamp. Tam nas je pozdravil klasičen kaos iskanja prostora in postavljanja šotorov. Štirje tečajniki smo hitro ugotovili, da nas majhno kosilo na poti ne bo držalo pokonci. Rešitev je bila očitna: kulinarični opening! Medtem ko so drugi še napenjali vrvice šotorov, smo mi že pekli gurmanske burgerje, ki so v tabor prinesli vonj po zmagi in dobri hrani. A največji projekt prvega dne, ki se je kasneje izkazal za neprecenljivega, je bila postavitev skupne cerade. Vremenska napoved je namreč obljubljala dež in naša improvizirana streha, podprta z dvema vejevastima palicama in strateško privezana na streho sosedov, je postala center našega tabornega življenja. Kljub skeptičnim pogledom je konstrukcija zdržala cel teden in postala zavetje pred vsemi plohami, ki so nas kasneje prale.

Nedelja: Prvi stik z granitom

Po noči, polni pričakovanj, je napočila nedelja in dan za prve stike z granitom. Medtem ko se je Rok še potil ob pisanju magistrske naloge, nas je četverica tečajnikov – Ana, Boštjan, Pedro in Nika – v spremstvu Aljaža krenila proti lažjim smerem. Izbrali smo si klasiki za ogrevanje: Spit On Cup (5b) in Fouilla! (5b), obe dolgi okoli 200 metrov. Plezanje je bilo pravo uživanje, ravno prav za prebujanje mišic in navajanje na granit. Dan smo zaokrožili s prvimi spusti po vrvi, ki so potekali gladko in nam vlili samozavest. Nismo pa še slutili, da bomo le dan kasneje to vajo ponavljali v bistveno bolj dramatičnih okoliščinah. Po vrnitvi v tabor smo se odločili za ključen korak: nakup plezalnega vodnička. Ta simbolni akt je pomenil, da se obdobje vodenja končuje in začenja čas samostojnega načrtovanja tur. Bili smo pripravljeni na večje izzive. Seveda pa nismo bili edini, ki smo ta dan prvič okusili ailefroiški granit. Dogajanje po ostalih navezah povzame Anja.

Anja. V nedeljo se je res veliko plezalo. Plezanje se je začelo z lahkimi in niti ne tako lahkimi smermi. Gal, Val in Nadja so se podali v Cascade Blues (6a, 250m), Sandi in Mateja v Pilier du Levant (6b, 200m), pravita, da je »luštna«, preplezala sta jo tudi Marsel in Beno, ter jo označila za »krasen začetek spoznavanja granita«, prav tako je bila večkrat plezana smer Fissure d'Ailefroide (5b, 280m, Sandi-Mateja, Špela-Linda-Anja, Marsel-Beno), za katero smo se strinjali, da je z vsemi metri kaminskega plezanja kar malo težja od podane ocene, sicer pa dobra! Matevž in Jukić sta preplezala Little Palavar (5c+, 300m), kot alternativo pa izbrala L'interminable agonie du chamois borgne (6a, 120m), ki jima je bila tudi precej všeč, predvsem jo priporočata za popoldansko smer. Miha in Jaka sta prvi dan posvetila plezanju smeri Snoopy directe (6b, 280m). Gre za res super smer, ki v prvih 6 raztežajih ponudi lepo, strmo plezarijo po razpokicah in pocketih, v zadnjih 3 pa se je treba preriniti čez kar dolgo vršno plato. Smer sta isti dan preplezala tudi Blaž in Tratar, Grega in Maj pa sta bila dan preživela v smeri La Nocturne (6a/5c, 350m).

Ponedeljek in torek: visokogorje in dolinske epopeje

Ponedeljek in torek sta prinesla stabilno vreme in z njim priložnost za resnejše, visokogorske podvige. Tabor se je razdelil na dva dela: med tiste, ki so ostali v dolini, in tiste, ki so se odpravili v kraljestvo ledu in višine.

Najprej o izkušnji večje skupine, ki se je podala visoko nad kočo Sélé in prebivakirala pod zvezdami. Njihovo doživetje, ki je vrhunec doseglo z vzponom na Pic du Coup de Sabré, najbolje opiše Anja:

Večina ferjana: pohod in plezanje na(d) Sialouze

Anja. Nedeljsko večerno druženje je prebudilo nove načrte. Ne glede na zasedenost koče Refuge du Sélé, se nas je 13 Akademcev odločilo, da se povzpnemo više, prebivakiramo malo pod 3000 metri in naslednjega dne osvojimo nekaj okoliških vrhov. Zjutraj smo spakirali in se popoldne odpravili proti ledeniku ležečem pod Pic du Coup de Sabré. 

Sprva položna, kasneje pa čedalje bolj strma pot nas je pripeljala do prostora za prenočevanje. Seveda smo najprej pojedli, nato pa poskrbeli, da bi bil Jurijev nahrbtnik ob povratku vsaj malo lažji – pomagali smo mu izprazniti kanister vina. Dorekli smo tudi načrte za prihodnji dan, večerna zarja ter z njo mraz in veter, pa sta nas kmalu napotila v spalne vreče.

Naslednje jutro (v torek) so se tako Sandi, Mateja in Blaž, ter Matjaž, Beno in Matevž odpravili na Ailefroide Orientale: Arête S, 3847 m.n.v., (PD-, 800m). Pristopili so po normalki, komentirali, da je bilo luštno, da je fino biti zgoden zaradi snežišč, ledenika pa da je le še za vzorec, ter da je bil lepo zalit.

Navezi Gala in Vala ter Jake in Marsela pa sta se odločili za smer Super Pilou (5c, 400m). Prvo polovico so zaradi gneče splezali z obvozom, uporabili malo trad varovanja, ter se nato originalni liniji priključili dva raztežaja pod rampo. S sicer veliko sopihanja na vrhu pa so bili nad smerjo navdušeni.

Špela P., Jurij in jaz smo do začetka naše smeri Le grand sabre et le petit couillon (5c; 6a/A0, 350m), ki se konča prav na vrhu gore Pic du Coup de Sabré (3699 m.n.v.), pristopili po ledeniku, ki smo ga prečkali v ledeniški navezi. Pod steno smo pospravili dereze, cepine, se preobuli v plezalke, Špela je začela. Prvi raztežaj je bil še v senci, tudi A0 detajl je bil že kar pod prvim sidriščem, Špela ga je naredila pod njim, priplezala sva do nje, res je bilo mrzlo, vsake par sekund sem si pihala v prste, da bi vsaj malo čutila, kaj držim. Potem je sonce le prišlo čez steno, nogavice smo pospravili v nahrbtnike, poskusili prosto preplezati detajl, a s tisto težo na hrbtu ni šlo, A0 je ostal. Nato je bilo plezanje čedalje lepše. Strmo, konstantno, granit se je bleščal v soncu, treba je bilo stisniti, tudi v lažjih delih plezati zmerno, saj se je čutila redkost zraka nad 3000 metri, razgledi so postajali vse bolj slikoviti. Naslednje štiri raztežaje je naprej plezal Jurij, drugi detajl je uspel, sčasoma se je granit prevesil v gnajs, ledenik je bil vse nižje, le vsake toliko smo se zdrznili ob odmevu padajočih skal iz sosednje gore. Zadnjo tretjino smeri je bilo vodstvo prepuščeno meni. Ko sem prišla čez naloženo in majavo sedelce – ja, tudi v granitu / gnajsu se zgodi –, je bilo plezanje dobro, pokončno, še malo je bilo treba zdržati do vrha. Zame najlepši del. Ko sem naredila zadnje sidrišče, sezula plezalke, zavpila »varujem« in se nato ozrla naokoli, sem se zavedala, kakšno srečo imamo in kako sem lahko hvaležna, da s 3700 m.n.v. z iztegnjeno roko v zrak, gledam na okoliške gore obsijane s soncem, da bo trajalo le še nekaj minut, ko bosta tudi prijatelja z mano delila veselje ob tej »grande turi«, da bomo pojedli najboljšo bageto in hitro ugotovili, da bo spust po vrvi naša pot navzdol. Razgled je segal dlje, kot je oko moglo seči, še par bonbonov in že smo se osupnjeni nad lepoto, ki nas je obdajala začeli spuščati 350 metrov navzdol. Spusti so gladko tekli, vrv se nam ni zataknila in že smo si natikali dereze, pripravili cepine. Malo hoje, malo teka, osvežitev z ledeniško vodo, pospravit stvari, pot v dolino. Spotoma smo skupini Francozov podarili preostanek plinske bombice, kuskus je bil sigurno boljši, in tik pred polnočjo vendarle prišli v kamp. Na koncu nezahtevna pot, ki pa se je precej vlekla, se je tako tudi končala, mi pa smo srečno potonili v globok spanec, doživetja preteklih dni pa so se šele postopoma utelešala v nas ter ustvarjala zavest o vsem neubesedljivo lepem, kar nam je bilo dano živeti.

Vzpon na Barre des Ecrins - če ne gre po južni, gre mogoče po severni strani?

Medtem ko so Anja in ostali uživali v razgledih s Coup de Sabré, so se Grega, Maj in Miha podali v povsem drugačno, še bolj zahtevno visokogorsko pustolovščino. Njihov drzen poskus na Barre des Ecrins najbolje opiše Miha:

Miha. V ponedeljek zgodaj popoldan smo se Grega, Maj in jaz odpravili proti Barre des Ecrins (4102 m.n.v.). Naš cilj je bila smer Arête Rouge v južni steni (IV+/IV, 1100 m), ki smo jo imeli nagledano že nekaj mesecev vnaprej, planirali pa smo dvodnevno turo - prvi dan do bivaka na ~3100-3300m, dostop na vrh in sestop v kamp pa dan zatem.

Dostop do južne stene poteka po Glacier Noir, kjer smo se po moreni vzpeli do snežišča pod steno. Že iz poti je bil na vršnjih policah jasno viden sneg, ki je nehal padati šele v ponedeljek zjutraj, sama smer je pa se je zaradi taljenja in dežja na nižjih višinah kar bleščala od mokrote. Neidealno, ampak smo si rekli, da “bo jutri ziher suho”. Hoji po moreni je sledil še vzpon po snežišču v ledeniški navezi, ki se je končal bolj ali manj tik pod steno po prečkanju malo sumljivega snežnega mostu na približno 2800 m.n.v.. Tukaj bi morali vstopiti v smer, ampak se je zapletlo - pričakala nas je kar nagravžna krajna zev. Mestoma je bila široka tudi po ~5m, iz našega stojišča na vrhu snežišča pa smo videli dve možnosti prehoda na skalo. Prva je ponujala plezanje skozi manjši slap ledeniškega potoka in potem čez mokre ter od ledenika zglajene skale na lažji začetni del smeri (II), druga pa je peljala čez res tanek snežni mostiček, ki se je pel direktno nad omenjenim slapom med snežiščem in steno. Prečkanje mostička je izgledalo tehnično manj zahtevno, ampak je most izgledal zelo nestabilen, možnosti za varovanje pa so bile še slabše kot bi bile pri morebitnem plezanju skozi slap. Med premišljanjem o obeh precej slabih možnostih nas je zmotilo glasno hrumenje - snežni most, ki smo ga prečkali, da smo prišli do našega stojišča, se je v nekem trenutku delno porušil. Navdušenost nad nadaljnjim postopanjem pod steno je padla in hitro smo se čez ostanek mostu vrnili na snežišče. Tukaj smo sprejeli odločitev, da bomo vzpon na Barre raje poskusili prek normalke - nobenemu namreč ni dišal skupinski večdesetmetrski padec pod ledenik med vstopom v smer.

Za dostop do normalke smo morali najprej izgubiti ~800 višincev, da smo se vrnili do razpotja med Glacier Noir in našim novim ciljem, Glacier Blanc, po katerem poteka pot na vrh. Na razpotju samem smo pod kamne skrili večino plezalnega železja, potem pa pred temo našli bivak na približno 2400 m.n.v., na travniku kakšnih 100 m pod Refuge du Glacier Blanc. V torek ob 3 ponoči nas je zbudila budilka in po zajtrku smo se odpravili na dolg pohod proti vrhu. Ob nekje 6.30 smo vstopili na ledenik, mrzel veter pa nas je našel še kakšnih 30 minut kasneje (na dobrih 3000 m.n.v.). Nadeli smo dereze, dodatno obleko, sončna očala in navezani nadaljevali do konca ledenika, ki se v ~5km dvigne za samo ~300 višincev. Zadnja rampa je zato res impresivna - polna razpok in serakov se strmo dviga še dobrih 800m do vrha Barra. Tu smo dokaj počasi in vedno bolj zadihani sledili gazi, ki vijuga med omenjenimi razpokami; zdrs tukaj res ni priporočljiv. Med potjo nas je bičal veter, stopinje prvega v navezi je v nekaj sekundah zamedlo zaradi pršiča, ki ga je odnašalo iz višjih delov pobočja. Grego je v 600 višincih do Bergschrunda (~3900 m.n.v.) dodobra nazeblo v noge, ampak na srečo je vršnje prečenje proti zahodu po vstavitvi grelnih blazinic vseeno potekalo brez težav. Bergschrund smo prečili praktično tik pod sedelcem med Barrom in Dôme de Neige (Breche Lory, 3974 n.m.v.), tam pa smo na žalost ugotovili, da nas Barre tudi iz severne strani ne bo spustil na vrh. Pršič je namreč popolnoma prekrival skalni skok (IV), ki ga je treba premagati pred poplezavanjem po grebenu do vrha. Na vrh Barra po našem mnenju (in opazovanju) ta dan po normalki ni dostopila nobena naveza, saj se grifov ni videlo, cepini pa v pršiču ne pomagajo. Odločili smo se, da bo moral Barre zaradi razmer počakati in se na koncu povzpeli na sosednji štiritisočak - Dôme de Neige (4015 m.n.v.). Tudi iz tega, sicer malo nižjega vrha, je bil razgled čudovit, razen vetra je bil dan praktično idealen. Kratkemu počitku in fotografiranju je sledil še dolg spust med seraki, hoja v nedogled po položnem ledeniku in potem kamenju najprej do našega bivaka (kjer smo pobrali spalke), do razpotja z Glacier Noir (kjer smo pobrali plezalno robo), do parkinga (kjer smo pobrali avto) ter končno do kampa in kombija s picami (kjer smo pobrali zasluženo večerjo).

Tečajci: Epska noč v smeri "Palavar-les-Flots"

In medtem ko so se eni borili z redkim zrakom in ledeniškimi razpokami, smo tečajniki svojo epsko avanturo našli v steni tik nad kampom. Tisto, kar se je začelo kot načrt za lepo dolgo smer, se je spremenilo v nočno odisejo, ki je dala tudi naslov temu poročilu.

V ponedeljek smo se tečajniki (Boštjan, Ana, Rok in Pedro) odločili za daljšo smer nad kampom. Načrt, da preplezamo Palavar-les-Flots (400 m), se je zdel odličen, še posebej, ker smo prejšnji večer čudežno dobili dodaten komplet dvojnih vrvi. A že od samega začetka je šlo vse narobe. Nočni dež nam je dobesedno potopil šotor in poskrbel za neprespano noč, zjutraj pa je sledil še kaos z iskanjem opreme.

Kljub kaotičnemu jutru smo v steno vstopili ob 12:30. Plezanje je bilo božansko; granitne plošče so ponujale pravo poezijo gibanja in uživali smo v vsakem raztežaju. A čas je neusmiljeno tekel in vrh smo dosegli šele ob osmih zvečer, ko se je dan že prevešal v noč.

"Ah, to bomo abzajlali v dveh urah," smo optimistično ocenili na vrhu. Resničnost je bila brutalno drugačna. Spust se je končal ob pol štirih zjutraj. Naši dve čelki sta postali ena sama, ko je druga odpovedala, in ostali smo z enim samim virom svetlobe za dve navezi. Spust se je spremenil v polžje počasno in napeto preverjanje vsakega giba in vsakega metra vrvi. Ko smo končno prišli do tal, nas je čakal še zoprn sestop po izpostavljenih fiksnih vrveh, ki je bil pika na i naporne noči.

Ob šestih zjutraj smo se končno prikazali v taboru. Utrujenost je bila nekje v ozadju, saj jo je povsem preglasil naval adrenalina in zadovoljstva ob varno končani nočni odiseji. Zaspati je bilo praktično nemogoče.

Ponedeljek v dolini: Še več Palavarja

Medtem ko smo mi doživljali nočno dramo, so se tudi ostali tečajniki podali v stene. Aljaž, Nika in Primož so splezali smer Little Palavar (5c+, 300m), nekateri pa so dan izkoristili za lažji sprehod do bližnjega jezera.

Torek: Vlak navez nad Glacier Noir

Ko smo se mi ob šestih zjutraj končno privlekli v tabor, je bil za nekatere dan šele na začetku. Medtem ko smo mi poskušali nadoknaditi spanec, se je odvijala nova pustolovščina. V torek so v dolini Aljaž, Nika in Nadja splezali Soleil Trompeur (6b/6a, 500m), zelo lepo smer, za katero so sicer porabili cel dan. Po naši nočni dogodivščini namreč res niso želeli več kratiti Tonijevega spanca O tej izkušnji bo več povedala Nika:

Nika. Dan se je začel zgodaj v torek, budilka 5.30, odhod 6.30. Ravno v tem času so se tečajci vrnili iz nočnih abzeilov. V steno se nas je odpravljalo 6. Toni, Janez (z neporavnanimi računi) in Jakob, ter naveza Aljaža, Nike in Nadje. Po neuspešnem lovljenju z avti v kampu, smo se le ujeli na parkirišču in skupaj podali proti gori. Z utrjene poti, s katere se je videl Črni ledenik, pokrit s črnim kamenjem, smo kmalu obrnili desno proti naši steni, kjer je pod steno že čakalo pet navez. Zato smo priklopili svoja dva vagončka na vlakec. Smer je bila razdeljena na dva dela: najprej štirje raztežaji, nato velik travnik, nato pa še 10 raztežajev. Drugi del je imel markanten začetek, 6a raztežaj po razpoki do vrha stebra. Plezanje je bilo drugače zelo prijetno. Skala je bila dobra, plezanje raznoliko in težavnost za našo navezo ravno pravšnja. V nadaljevanju nas je pričakal še kratek 6b del, nato še nek lažji krušljiv raztežaj, in grebensko prečenje, ki smo ga opravili navezani. Na vrhu smo se spet postavili v vlakec, tokrat za abzeil. Sledilo je 9 spustov po vrvi. Na sestopu so nas pričakale še barve zahoda in prijetni pogovori. Ter pa seveda iskanje kamnov za Sibilo. Potrebovali smo 15 ur od avta do avta in se ob desetih vrnili v kamp ter tako Toniju prihranili še eno neprespano noč.

Anja. Isti dan so tudi Jakob, Toni in Janez izkoristili za Soleil Glacial (6b, 450m). Smer, obrnjena na vzhod, jim je bila sicer všeč, gneča v njej pa malo manj. Prav tako v torek so Linda, Špela J. in Miha (Jukić) obkljukali pohvaljeno Riviere Kwai (5c+, 450m).

Sreda: dan za klasike

Anja. Sreda je bila očitno dan za preverjene klasike. Sandi, Mateja in Marsel so splezali Snoopy Directe (6b, 280m), »zelo luštno«, medtem ko sta Pedro in Ana splezala Little Palavar (5c+, 300m). Tudi Linda in Jurij nista počivala in sta se podala v Songe d'une nuit de Sabbat (6a, 220m). Jaka in Miha sta sredo izkoristila za La fissure d’Ailefroide (5c/5b, 280m).

Četrtek: Pohod na Glacier Blanc in polno zasedene stene

Po vseh teh velikih plezalnih podvigih je prišel tudi dan za aktivni počitek tečajnikov. Odpravili smo se na nepozaben pohod do "Belega ledenika" (Glacier Blanc). Čeprav so nam prepovedali hoje po ledeniku, saj za to nimamo ustreznega znanja, smo se mu povsem približali. Za večino od nas je bil to prvi stik z mogočno gmoto ledu in razpoke so v nas zbujale strahospoštovanje. Dan je bil spektakularen. Povzpeli smo se nad 3000 metrov, kar je bil za mnoge osebni višinski rekord. Vreme je bilo neverjetno, razgledi so jemali dih, povsod okoli nas pa so žuboreli slapovi in potoki. Blizu koče smo opazili celo svizca. Bil je dan za dušo, poln nepozabnih vtisov.

Anja. Medtem pa v stenah ni bilo počitka. Gal, Val in Nadja, ter Linda in Anja so preplezali Les predateurs (5c/6a, 300m) – lepo, lahko in konstantno plezanje –, Sandi in Marsel Soleil Trompeur (6b/5c, 500m), za katero pravita, da je res dobra smer, ves čas 5c, 6b pa se lahko spleza na 5b/A0, kar je Marsel s pridom izkoristil. Beno, Mateja in Špela so se podali v RAWC (6a+, 180m), istega dne pa sta Beno in Špela splezala že znano Snoopy Directe (6b, 280m). Tudi Aljaž in Nika sta se odločila za RAWC in se v tej klasični smeri šla igro – koliko kosov opreme uporabiš v najtežjem raztežaju. Jakob in Toni za La Snoopyja (6b, 280m) poudarjata, da je smer opremljena z nekaj svedri, da pa je potrebno imeti s sabo tudi set metuljev od 0,3 do 3. Jukić, Špela J. in Jurij pa so osvojili še L'Arete a Francis (6a, 200m). Jaka in Miha sta se skupaj z Grego in Majem podala v Pilier du Levant (6b, 200m).

Petek in sobota: Zadnji podvigi in pospravljanje opreme

Anja. V prihodnjih dneh se je plezalo, praktično vsakodnevni popoldanski ali večerni dež ni kvaril vzdušja, vsak dan smo izkoristili, se zvečer zbrali, družili, veselili, pripovedovali o vtisih doživetega, peli ob kitari in cajonu …

Petek smo nekateri izkoristili za »počitek« in plezanje športnih smeri v Rue des Masques, čudovitem plezališču, kjer konglomerat ponuja najrazličnejše stile, nekateri pa so tudi ta dan plezali večraztežajne smeri: Boštjan, Pedro À tire d'Ailefroide (5c, 230m), Aljaž in Jakob Le Pantheon des Ordures (6c, 280m), kasneje pa sta šla še Snoopy Directe, kjer je Aljaž ugotovil, da imajo tudi TC pro mejo in tako zdrsnil na plošči. Jurij, Blaž in Matevž so bili trio ožuljenih, plezali so Le dernier neandertalien (5b, 200m), malo tudi po sosednji smeri. Pravijo: »Razpoloženje je bilo neandertalsko, zato pišem to smer«. Primož in Matjaž sta prav tako dan kasneje šla »zadnjega neandertalca«. Jaka in Miha sta premagala Les Prédateurs (5c+, 300m).

Sobota je bila namenjena še zadnjim željam. Jakob in Jurij sta po dolgem dostopu z avtom po makedamu, ki pa ju je pripeljal v lep ambient brez gneče, preplezala En avant la zizique (6a+, 350m), dobro smer s kompaktnim apnencem. Marsel in Jukič sta se podala v Caramba! Mais c'est VI! (6a+, 150m). Komentirata: »Krasen zaključek tabora. Izjemno lepa smer! Začne v rahlem previsu in nadaljuje vertikalno. Zaključek v nenormalni plati!«. Splezala pa sta tudi Gazon Maudit (5c, 300m): »Lahka, platike. Zanimiv sestop, stacionarne vrvi in zajle (skoraj pripisal nekaj preplezanih metrov zavoljo plezanja med sestopom)«. Aljaž in Nika sta se napotila v Riviere Kwai, a se na polovici zaradi vetra in počutja obrnila. Boštjan in Pedro sta do potankosti povadila tehničarjenje v smeri Songe d'une nuit de Sabbat (6a, A0-A1), saj so bile tako plošče kot detajl mokri. Klub ožuljenih – Blaž in Val, Matevž in Špela – se je tako v čevljih podal v Éperon Est (4c, 220m). Ugotovili so, da je imela smer več markacij kot pešpot za na vrh, ter da je primerna za tečajnike. Da pa trad opreme vendarle ne bi nosili zastonj na Croix de la Salcette, so splezali še na 30m visok nepomemben balvan. Gal, Beno in Nadja ter Sandi, Mateja in Anja pa smo splezali še »delež angelov«, Part des Anges (6a+, 300m), ki je nudila konstantno in raznovrstno plezanje, vsega je bilo po malem. Plošče, kratki previsi, detajl ocenjen s 6a+/A0, ampak z dobrimi grifi (bi rekla, da je bila »lažja« plošča spodaj tisti pravi detajl). Sicer pa super smer, na vrhu nas je pričakala še mavrica, na sestopu pa smo se veseli kot otroci pripeli na vrv napeto med dva balvana in izkoristili ta kratek zipline čez reko. Jaka in Miha sta zadnji dan preživela v La Nocturne (6a/5c, 350m). Smer je sicer lepa in ponuja zelo konstantno plezanje v mešanici strmih delov in plat, ampak sta se precej načakala zaradi dveh počasnejših navez, ki sta v smer vstopili tik pred njima.

Čeprav naš seznam obsega 49 vzponov, je bilo plezalske aktivnosti seveda še mnogo več. A kar je najpomembneje, preživeli smo čudovit teden v dobri družbi, obkroženi z visokimi vrhovi, ki so v večernih meglicah porajali želje za prihodnje vzpone.

Zaključek

Zadnji večer pod našo zvesto cerado je minil v znamenju skupinskega žara, kjer so se ob ognju prepletale zgodbe minulega tedna. Ko smo se naslednji dan utrujeni, a zadovoljni podali na dolgo pot domov, smo vedeli, da v nahrbtnikih ne nosimo le opreme. Domov nismo prinesli le seznama preplezanih smeri, temveč predvsem občutek povezanosti, ki se stke le med tistimi, ki si delijo vrv, strah in veselje ob pogledu z vrha. Ailefrode 2025 je bil teden, ki bo še dolgo odmeval v naših srcih, poln smeha, naporov, adrenalina in predvsem tovarištva.

Tabor Ailefrode 2025 je združil skoraj 30 članov Akademskega alpinističnega odseka, od izkušenih alpinistov do petih zagnanih tečajnikov. V enem tednu smo preplezali vsaj 49 smeri v granitu in apnencu, obiskali več vrhov nad 3000 in celo 4000 metri, ter okusili vse od prijetnih dolinskih klasik do zahtevnih visokogorskih tur. Posebne poudarke tabora so zaznamovali poskus na Barre des Écrins, vzpon na Pic du Coup de Sabre, epska nočna odiseja tečajnikov v smeri Palavar-les-Flots in številni dolgi dnevi v stenah nad ledeniki. Poleg plezalnih izzivov nas je družila skupna cerada, ob kateri so se večeri polnili s smehom, glasbo in zgodbami. Tabor je bil tako več kot le seznam vzponov: bil je teden prijateljstva, učenja in nepozabnih doživetij.