Viharnik

Včeraj v zgornjih jutranjih urah, kot velevajo zapisi iz Zimskih vzponov smo se z Nacetom K. in Dejanom  podali v meni ene bolj mikavnih koncev zahodnih Julijcev. Že lani, ko sem pod Vevnico obračala, sem sklenila, da se sem še vrnem! Divji svet in neobljudenost sta v prvi vrsti najbolj prepričljiva faktorja tu!

Načeloma smo imeli idejo kaj bi, vendar pa smo se najprej želeli prepričati glede razmer. Ko smo po dobri uri in še nekaj minut stali pod steno in videli kako lepo zalita je, smo se odločili za prvotni plan, Viharnik v  Zadnji Ponci. Široka grapa po nekaj metrih hoje postane izredno ozka, mehak sneg je na nekaterih delih prešel v čudovit led in prvih nekaj deset metrov hitro izplezamo eden za drugim. Ustavi nas še kar pokončna vertikala, kjer najprej še malo pogledujemo, po tem pa se le odločimo in navežemo. Dejan si izbori ta cug in kmalu za tem smo vsi trije hitro čez. Po tem delu se zadeva rahlo položi, zato se razvežemo in skozi grapo, ki se kombinira s skalnimi skoki smo hitro v zadnjem delu stene, ki od spodaj izgleda bolj položen, kot v resnici je. Vrhnji del stene je res pokončen in v tem delu si dovolimo izbrati vsak neko svojo linijo, Nace temu pravi, da gremo pa akademsko Na vsake tolk se pa sliši iz kakšne strani: "o šit, o fak, mogoče sm se mal zajebu/la... uf ok sneg drži, jaaa fak čist mehko, aja ne, sj bo"

Po slabih štirih urah smo na vrhu, opoldansko sonce nas prijetno greje. Za sestop nam je bilo jasno, da bo težak, tako da smo se odločili, da s tem takoj začnemo. Prečimo v smeri Ponce, vmes najdemo dva abzajla. En v smeri severa, drugi na jug. Prvi bi potekal čez snežne opasti, kar nam seveda niti zdaleč ne paše, zato se odločimo za spust na jug. Ker za drugi abzajl ne najdemo opcije se po preostanku grape spustimo nekaj deset metrov nižje in nato prečimo v desno po izredno gnilem južnem snegu, nato pa spet navzgor in po grebenu na vrh. V tem delu motivacija in energija rahlo pade. Utrujenost in močno sonce sta naredila svoje. Greben s prečudovitimi razgledi pa v nas spet vzbudi življenje Mislim, da smo nato nadaljevali sestop v smeri Mesečeve smeri, s tremi vmesnimi abzajli. Imeli smo strašno srečo, da je bil tudi tu sneg zelo mehak, saj je bil zaradi tega sestop res veliko bolj prijeten.

Ti konci so res eno krasno doživetje, razmere pa pomoje trenutno ne bi mogle biti boljše! Priporočam pa res zgodnji vstop v smer, ker je celotna tura dolga in naporna