Tabor KA PZS na Kamniškem sedlu

Konec tretjega tedna v juniju je na Kamniškem sedlu potekal Tabor mladih alpinistov v kopni skali, namenjen tečajnikom in pripravnikom AO. Tabor, ki ga je organizirala KA PZS, je odlično in odločno vodil Janez Toni. Dvodnevnega usposabljanja, na katerega sem se prijavil s tresočo se roko oziroma zadržanim elektronskim podpisom, saj nisem niti alpinist, niti (radikalno) mlad, se je udeležilo okoli 15 članic in članov približno desetih AO in ekipa alpinističnih inštruktorjev z vseh koncev Slovenije. 

Izobraževalno poslanstvo tabora se je udejanjalo predvsem skozi izmenično plezanje udeleženk in udeležencev, pri čemer je tudi prvoplezajoči v navezi bil varovan z vrha. Drugače, dejansko prvoplezajočemu inštruktorju, varovanemu z glavno vrvjo, je sledil navidezno prvoplezajoči tabornik, ki je z vpenjanjem druge vrvi, ki je varovala drugega tabornika, simuliral gibanje prvega v navezi. Varovani z vrha, smo učenci tako v pretežni meri postavljali svoja premična varovala (predvsem kline in metulje, tu in tam je pot v skalo našel kak zatič), lastna sidrišča, in dodatno varovani ter pod nadzorom inštruktorja skrbeli za varno plezanje drugo-, pravzaprav pa tretjeplezajočega. Sicer zelo zamuden način plezanja se je, sploh kadar smo uspeli odmisliti veliko ugodnost stalnega varovanja z vrha, izkazal za odlično učno metodo posnemanja napredovanja prvega plezalca. Izkušnjo je bogatila celodnevna didaktično naravnana interakcija z inštruktorjem in praviloma novim soplezalcem, veliko znanja pa smo lahko odnesli tudi od skupne analize srečanja in individualnih posvetov pred in po opravljenih smereh. 

Sam sem oba dneva plezal v odlični družbi inštruktorja iz AO Impol in MP iz AO Rašica, ki je sicer taboru dala največ duš. Prvi dan smo se lotili učnemu namenu srečanja prikrojene podrtije (z nekaj lepega plezanja), ki nosi ime Desno od okna (Planjava, JZ stena, 350 m III/V). Smer, ki je orientacijsko precej zahtevna in neopremljena, se prične ob Mihokovićevi (žal spominski) plošči, dobre pol ure hoje vzhodno od koče, tik ob markirani poti. Pred zadnjim raztežajem smo namesto levo, okoli stebričkov in proti vrhu grebena, krenili desno, v 20 m spust po vrvi v nadprepadno grapo. Iz nje smo po majhnem melišču zavili navzgor, proti odlomu, in po nekaj metrih povsem preprostega plezanja pričeli s sestopom oziroma prečenjem strmih trav, ki so nas po gamsovih sledeh kmalu pripeljale do zatočišča markirane poti. V smeri smo z namenom lažje komunikacije nekaj raztežajev nekoliko skrajšali. 

Drugi dan smo se odpravili v mnogo krajšo in z razlogom bolj popularno Zajedo v Brani (V stena, 140 m, IV/V-; po nekaterih ocenah V+, z varianto VI). Po izredno kratkem dostopu in vstopni travnati podrtiji, ki je predstavljala najbolj kočljiv del smeri, je sledilo prijetno plezanje z odlično skalo v zadnjih raztežajih. Smer je dobro opremljena, tu in tam pa je bilo treba nastaviti kak metulj. Zadnja prečka, ki smeri daje ime, je sestavljena iz zaporednih odličnih oprimkov, mimo zadnjega balvana pa lažja pot vodi zgoraj, nekoliko težja, v katero sem kljub svarilom zašel sam, pa pod oziroma okoli njega. Opozoriti gre, da je sidrišče predzadnjega raztežaja nabito v tla, smer pa poteka skozi ozko zajedo, skoraj kamin levo. Soplezalec, ki sem mu za ta raztežaj (ne)zavedno naprtil nahrbtnik, ga je »pretehničaril«, sam pa sem ga preplezal povsem balvansko, kar me krepi v zavesti, da do nadaljnjega nad seboj nujno potrebujem vrv ali dve. Varovani z vrha smo tudi sicer morali plezati previdno, saj smer že nižje postreže z daljšim prečenjem, le-to pa odločilno zaznamuje zadnja raztežaja, ki sta lepo vidna tudi s sončne terase koče. Zdrs tam gotovo najde pot na medmrežje in v globoki spomin pohodnic in pohodnikov. Smer je zaradi cikcak raztežajev primerna za zaporedne naveze.

Medgeneracijsko dobro sodelujočega tabora, tako med inštruktorji kot tudi učenci in učenkami, sem se udeležil kot edini tečajnik med pripravniki, gotovo pa kot najmanj izkušen AO-jevec. Po vrhu vsega sem barve osrednjeslovenskih Akademcev branil Štajer(e)c, pregovorno tujeroden krajem na nadmorski višini, ki presega vinorodna območja. Upam, da se v prihodnje na tabor prijavi več sotečajnic in tečajnikov. Udeležbo pri podobnih podjemih KA PZS sicer priporočam vsakomur, ki v tradicionalnih hribovskih smereh še ni (veliko) vodil oziroma želi pridobiti novo znanje in izkušnje skozi varno obliko plezanja v hribih. Samega me je sodelovanje na taboru prav tako vnovič pretreslo v zavedanju, kako lahko tehnično povsem preprosto plezanje v slovenskih hribih postane miselno, posledično pa tudi fizično utrudljivo, pa čeprav sem, če ne že za roko ali s škripcem, čez obe smeri bil peljan z vrvjo. Kljub temu pa na tem mestu odločilno sklepam in svečano naznanjam, da sem si med vikendom vendarle prislužil navrtano smer ali dve za umsko pomiritev.