Prvič na ledu

Piše se leto 2026. Pozni februar. Noč je že zdavnaj pokrila svojo črno odejo čez pokrajino. Ob soju sveče in telefonskega ekrana se spominjam, kako smo tečajci mesec dni nazaj komaj čakali, da že enkrat zapičimo cepine v led.
Zdelo se je, da je zima že skoraj mimo in, da so se ob zamrznjeni vodi v gorah, vsi zbudili iz globokega zimskega spanca. O raznih podvigih je dnevno deževalo, mi pa smo nestrpno (mogoče tudi s kančkom zavisti) čakali, da bo Maj napisal, da ta vikend pa zares gremo na led.
Zima je pa med tem z nasmehom korakala mimo nas. Pa saj bi se seveda lahko šli plazit po kakšnih drugih zasneženih poteh, nabirati kondicijo, izkušnje, itd. Ampak kot vedno je najslajše tisto, česar še nimaš in česar še ne moreš.
No, pa je le nekega dne prispel e-mail z zadevo: LEDENO KRALJESTVO (seveda zelo verjetno reciklirano že od davnega začetka alpi šole…), ampak vseeno kar legendaren naslov, ki smo ga (vsaj jaz, no) komaj dočakali.
Seveda vse ostale prioritete po tem postanejo drugorazredne. Začne se dogovarjanje ali bo cesta na Vršič prevozna (na našo žalost ni bila dovolj dobra za naša skromna vozila…mogoče ideja o Akademskem društvenem vozilu sploh ni tako slaba!), kdo ima kateri cepin in kje si ga lahko sposodimo. Skoraj vsi imamo namreč na voljo vrvi in polno ostale robe, ne pa prepotrebnih cepinov… Za letni del smo se res “skeširali”, za zimski del pa so pritoki denarja usahnili. Smo bili pa izredno hvaležni, da smo lahko preizkusili ledna orodja naših inštruktorjev. Za kar se globoko klanjamo!

Dan pred akcijo je padla odločitev, da gremo v Krnico (mimogrede, če kdo ni vedel, “krnica” pomeni tudi zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline).
Mislim, da pot vsi poznamo. Pri tablah za Kočo na gozdu, kjer so tudi slike slastnih jedi, ugledamo na desnem pobočju nekaj ledu. Seveda od daleč te male zaplate izgledajo res nikakvo in verjetno se v trenutku vsi vprašamo “kaj za vraga bomo sploh lezli?”... Zakorakamo proti ledeni zavesi. Eva na čelu črede daje kar dober tempo. Kljub globokemu snegu res hudo dobro rine naprej. Vsi, ki s seboj nismo vzeli ali si nadeli gamaš (torej vsi razen Pedrota), to zdaj globoko obžalujemo. Po kratki, a intenzivni hoji, prispemo do Jakoba in Kramariča, ki sta prišla tja že zdavnaj pred nami. Mi smo bili namreč kot v vrtcu pospremljeni z zvestima vzgojiteljema Majem in Matevžem. <3 Luštno res!

Ledena zavesa je od blizu precej velika in pokončna. Mogoče celo vzbudi nekaj strahospoštovanja. Zagotovo ni tako majhna kot sem pričakovala.
Kmalu se začne predavanje o vseh možnih lednih zadevah. Mislim, da smo si vsi najbolj zapomnili Abalakovo sidrišče…
Po tem ko že vsem zmrznejo riti ter prsti na nogah in rokah, se predavanje končno zaključi. Nekateri grejo plezat led, ker sta v tem času Kramarič in Matevž napeljala top-rope za naše tečajniške zmrznjene riti. <3
Nekateri ostanemo in luknjamo led. Roka me boli že od prve luknje in razočarano ugotovim, da mi vsi treningi pri tem dejanju niso nič pomagali. Sklenem, da od zdaj naprej doma ne uporabljam več “bormašine” ampak samo še “šraufenciger”!

Medtem dilplomiramo tudi iz natikanja Aninih derez. Nekako za silo uspe. Krivi so seveda čevlji, ne mi.

In končno se štafeta obrne in s Pedrotom sva na vrsti za plezanje. Prva runda nas vse lepo navije. Meča bolijo. Ampak cepini in dereze kar držijo! Prva je res za pokušino, druga je pa že za uživancijo, tretja je malo za moč. Fantje so napeljali še četrto smer. Najbolj pokončno, najbolj atraktivno. In ravno, ko nam vsem požene kri po žilah in bi vsi radi zlezli še “ta težko”, je pravljice konec. Ker, žal, se bliža konec dneva in mi moramo domov (ma prav vedno ista štorija!).

Ni bilo namenjeno vsem, da se podamo še v težjo smer, kljub temu pa smo se naužili lepot ledu in smo prijetno utrujeni odpujsali domov. Eni peš, drugi pa s pičiguzi.

Kaj so tečajci povedali o svoji prvi izkušnji?

“Čist nor adrenalin, ko smo prvič zapičili cepin!”

“Bi reku, da od začetka je blu ful čudnu in ti ni nič jasno kaj delat, ko se pa malo naučiš osnove je pa u bistvu res zabavno… Pa res je mrzzz stat eno uro na mesti in poslušat govore.”

“Men je bilo zanimivo kako hitro sem se privadil na opremo, in ji začel zaupati. Prvo praskanje ledu s pohodnimi derezami ni vzbudilo veliko zaupanja, vendar že pri drugem vzponu sem umaknil skrb v ozadje in se posvetil plezanju. Pri tretjem vzponu pa sem imel že toliko zaupanja, da sploh nisem več bil pozoren na to kako plezam, kar sem pa skoraj drago plačal, ker mi je cepin izpulilo iz ledu, in obvisel sem na drugi roki…”

“Ledna tura z enim stavkom: bilo je fantastično. Že med vrtanjem sem imel možnost občudovati lepoto posebne teksture prozornega kompaktnega ledu, ki je v vsakem kosu drugačna. Samo plezanje po ledu pa osvobaja in gre tu za edinstveno izkušnjo, ki se je ne naužiješ zlahka.

Niki pa je bilo žal, da se ture ni mogla udeležiti še enkrat.

Naš prelep dolg dan se je končal s kakavom v Bivaku V. Nekoliko netradicionalno, vendar z užitkom.

Teden dni kasneje smo se vsi zagnani podali še na plezanje v Mlačco. Res fino za nabirat občutek in kondicijo za led.

Kljub poplesavanju kurentov in maškar iskrejo upam, da se zima še ni zaključila in bomo letos uspeli zapisati še kakšno dobro turo, pa tudi če ne bo ledna. Smo pa tečajci vedno na voljo, da nas izkušenejši popeljete s seboj na podvige in se vam - kot Bogu - priporočamo (mal za hec, mal za res ).

Ugasnem telefon, upihnem goreči plamen in si zaželim, da bi zima še malo trajala.

[ta lepše fotke je ustavril Martin Jezeršek]