Poletnikovanje

Letošnja sezona je mal drugačna kot lanskoletna, plezanje si bolj kot ne lahko privoščim za vikende, čeprav sem velikrat kam skočila tudi popoldan. Mal smo prelezl že preplezane smeri, eno ponedeljkovo popoldne smo z Tomažinom, Magistrom, Dejanom in Janom (ČAO) lezl dobro staro Šijo Brane, ki se je očitno nikoli ne bom naveličala, par dni za tem sva z Janom (ČAO) letela čez Slovensko, ker za drugam ni bilo. Par dni za tem, sva polna optimizma pozno popoldan na Jermanci in okoli 19h zarineva v Kratkohlačo. Mal do desetih izplezava. Res je prima tudi nočna plezarija, čeprou po celem dnevu službe glava ni tko spočila, kokr bi si človek želel Prvi vikend v avgustu plezalni plani padejo v vodo in si namislim eno kondicijsko turo. Po JV grebenu na Dolkovo- Križ- Planjo- Gamsovc in v mrzlo Triglavsko Bistrco. Prešnjo soboto pred dopustom sem z Joštom (ČAO) plezala na Belih vodah, Direttissimo, V-/IV, 200m. Mihelič jo ne more prehvalit in res, smer je izredna, šalce do komolcev, strmina dolomitska. Popolna uvertura za prihajajoče Dolomite. Prejšnji ponedeljek smo se skupaj z Dejanom in Janom (ČAO) podali torej na dopust v Dolomite. Komaj sem jih že čakala, ker smo se že lansko leto imeli izredno lepo. V ponedeljek se več ali manj vozimo, kofetkamo, zapravljamo čas in denar v Cortini. Parkiramo se pod Falzaregom. Zaradi padavin komaj uspemo postaviti šotor. Vsak večer oz popoldan so nas preganjale nevihte, tako da spanje zunaj ni bila opcija. Strele in grmenje so bile prijetno uspavalo, dež pa meditacija. Uživali smo v kulinaričnih dobrotah; zjutraj so bili to zažgani kosmiči, zvečer pa makaroni. Težko prehvalim tudi dolomitske tiramisuje in saharce   Pivo po plezanju je super, še posebej, če ga moraš 3h piti v avtu, da neha padati dež. Skrata super čeharija in plezarija. Plezarijo smo si vedno delili na tri dele  in vzpostavili smo super sistem. Aha, no kaj smo plezali:

Torek, 11.8., Col dei Bos/South Face, Via Ada, V+, 410m

Stena »kol di bojs« me je že dve leti nazaj očarala in tudi tokrat je bilo tako. Resnično lepa plezarija, ki na nekaterih delih od tebe zahteva zbranost in močne gibe. Na vrhu smeri poležavamo na lepih travah s čudovitimi razgledi. Rahlo skurjeni se odločamo za še eno smer, a na koncu zavijemo na pivo

Sreda, 12.8., Falzarego Towers, Torre Grande, Dibona, V+, 350m

Smer, ki nam je ostala še od lanskega leta. Kljub nočnemu deževju so bili stene vsak dan presenetljivo hitro suhe in kljub temu, da je bilo v steni že kar nekaj navez smo se odločili, da počakamo. Resnično se je čakanje izplačalo. Rumena stena sicer od spodaj vzbuja malo strahu ,vendar je popolnoma uživaška. Pripada mi druga tretjina smeri in v paketu dobim tudi dve precej naluftani V-ki. Zadnja, ki je v resnici precej izpostavljena prečka, ampak..človek bi si želel, da bi trajala in trajala. Zgornji del smeri je sestavljena iz čudovitega kamina, super gibanje in čudovitim štantom nad vsem tem Na vrhu nas lovi dež in na hitro sestopimo.

Četrtek, 13.8., Sella Tower, First Sella Tower, Chimney Direct, V, 160m in Sella Towers, First Sella Tower Freccia, III-IV 180m

Za ta dan smo si izbrali dve krajši smeri, saj ponovno nismo vedeli kakšno bo stanje vremena. S smerjo začnem jaz in povlečem dva dolga raztežaja. Če je smer kratka, si moraš cuge kar priborit In zaradi tega je pri meni velikokrat pelo kladivo, kar je seveda na spodnjem štantu soplezalca spravljalo v smeh Smer je bila dokaj konfuzna, saj jo je bilo kar naenkrat konc. Zgornji del ima lep kamin, v katerga sem šla pregloboko in se zagnezdila kot kakšna jeba. Po koncu predzadnjega raztežaja moraš preskočiti 110cm široko luknjo. Enkrat sem že plezala neko drugo smer, pa sem pozabila kako izgleda. Na koncu jo v resnici bolj prestopiš (če imaš vsaj ene 180cm ). Ker je bilo vreme še stabilno se odločimo še za sosednjo smer, ki jo na začetku malo persoliramo, potem pa ležerno potegnemo še vsak en cug. V svojem cugu se izjemno trudim, da namestim čim več varovanja, kar se da, da fantoma vse skupaj malo popestrim

Peter, 14.8., Pic Ciavezes, South Face, Via delle Guide, VI-, 260m

Vremenska napoved spet ni najboljša, stene so mokre, razen v naši smer ne opazimo nikogar nikjer, kar nas seveda malce čudi. No, okoli 11h nas ne bo čudilo več. Ampak, da tja še pridemo. Spet si pridobim prve cuge in po mokrih skalah in drsečih travah plezam počasi. V tretjem raztežaju prezgodaj zavijem navzgor in na srečo se mi dokaj enostavno uspe rešiti s prečenjem v levo. Nekam čudno so mi ratale všeč prečke:D Prilezem na veliko polico in tam se prvič pojavi vprašanje o obračanju, saj nad Sass Pordoi-em vidno dežuje. Pa se vseeno Dejan pripravi za naslednje cuge. Izredno lepa plezarija in na srečo dokaj suhe skale. Pod najtežjim delom smeri se ponovno sprašujemo o umiku, vendar se nam ne zdi smiselno, glede na to, da imamo samo še tri raztežaje. Fanta premenjata robo in Jan se loti najtežjega dela smeri. Že ko prične plezati začne padati dež, ko pa se smeri lotiva še midva že pošteno lije. Ko priplezam na štant opazim, da je na srečo nad nami previs in vsaj v tistem trenutku smo na suhem. Ko smo vsi trije na štantu se dež še okrepi in prične padati še toča. Po skalah tečejo slapovi. In prvi del zadnjega raztežaja se prične z dokaj zoprno prečko. Kasneje plezanje v teh razmerah sploh ni tako neprijetno, plezalke držijo, skala pa ponuja udobne grife. Ko priplezamo na vrh se na hitro spakiramo. Srečamo precej zbeganega italjana, ki sprašuje za sestop in tako ga »vzamemo« s seboj. Ker me precej matra kaj in s kom je plezal ga povprašam in pove, da je sam plezal Shubert-a. Še kar konstantna 6ka! Pri avtu smo hvaležni, da smo bili kljub slabim razmeram obvarovani najhujšega.

Sobota, 15.8., Sass Pordoi, Dibona

O tej steni- Sass Pordoi sanjam, odkar mi je o Fedele pripovedoval Belko v Dolomitih nekaj let nazaj. Že lansko leto smo ga opazovali, pa nam ni uspelo zrealizirati, letos Fedele pogledujemo, pa opazimo slapove, ki lijejo po tej smeri. Odločimo se za drugo opcijo, Dibono. Popolnoma navdušeni pod steno komaj čakamo na to prečudovito steno. Začne Jan, njegovih je prvih pet raztežajev. Vmes se vreme spet slabša in strah nas je ponovitve scenarija prešnjega dne. Na tretjini smeri, se skupaj odločimo, da je mogoče boljše, da se tokrat umaknemo, saj je pred nami še lep del stene. Odabzajlamo v dolino in z otožnostjo v srcu spakiramo robo. Odpeljemo se v Selvo, kjer se malo razgledamo po mestu, potem pa se s še nekaj ostalimi prijatelji dobimo na pivu.

Nedelja 16.8., Sass Pordoi, Via Gross, V-, 360m

V večernih urah smo se prestavili na Sass Pordoi, kjer smo tudi prenočili. Ponoči je zopet deževalo in upam, da nam tokrat uspe splezati še eno, zadnjo smer. Ko dostopamo do te mogočne stene nas rahlo črviči, kombinacija piva in prebranca večer poprej pač ni bila najbolj optimalna:D Stena mi izgleda resnično mogočna in ko stojimo pod njo daje res veličasten občutek. Skala je rumeno oranžna, malce zlizana in precej manj kompaktna, kot prejšnje dni. Očitno se je treba počasi navaditi nazaj na slovensko skalo. Prve tri raztežaje pleza Jan, varovanje je redko, se pa da lepo nameščati lastna varovala. Naslednji raztežaji pripadajo meni in v prvem cugu se še malo borim s posledicami prejšnje noči, pa me izredno naluftana skala hitro prizemlji. Za piko na i spet nekaj rosi. Smer ima opremljene štante, se pa ne spominjam, da bi v svojih cugih našla kakšen klin. Zadnji cugi so Dejčevi in po preplezanih dveh cugih z Janom potegneva po malce lažjem svetu na vrh, za nama prileti še Dejan. Še dobro, da so na vrhu večinoma ljudje, ki ne vedo, da mora na vrh prilezt najprej en plezalec in varovati druga dva in ne obratno Smer je bila resnično lepa in atraktivna in tako smo pomirili sobotni nemir