Doživljajski spis: Moje poletje

Ko celo poletje delaš in si v hribih plezal ravno trikrat se odločiš, da naslednje leto pa zagotovo ne bo enako!

Svojim obljubam sem se nekako tudi približala, zatorej bo tole poročilo primerno za dolge zimske večere ob čaju

Za prvega maja sva z Blažom Levičnikom šibnila proti Dabarcem, kjer smo se dobili z Ajdo, Maticem (AO Kamnik), Magistrom in Nacetom. V Dabarcih sem bila prvič in najbolj od vsega me je navdušila odmaknjenost od civilizacije (nič vode, nič elektrike, nič omrežja).  Prvi dan sva plezala Via Emanuela (6b+). Lepa smer, ki ne popušča, detajl v prečki, ki je kar plezljiva. Sva se pa v smeri imela super, obstaja pa velika verjetnost, da bi v tistem dnevu splezala še kaj, če bi plezala toliko, kot sva govorila . Drugi dan sva plezala Tempo vulcan (6a). Luštna plezarija, čeprou so nekje ocene kar smešne- ali je ful lažje, kot bi moglo bit, ali pa ravno obratn.  Veliko srečo smo imeli, da smo v planinskem domu naletel na oskrbnika, ker bi drugače s svojimi poletnimi spalkami zunaj kar nastradali.

Sredi maja smo šli v Paklo na tečajniški vikend. Z Dejanom, Špelo in Jakom smo prvi dan plezal Pero (6a), drug dan pa Flex&Rex (5a+) pa Danajo (5b) (res lepa smerca). Oba dva dneva nas je seveda lovil dež, na srečo smo mu vedno ušli na abzajlu.
En vikend kasneje smo se spet zapeljali prot Pakli: Klin, Slapi, pa SIli, kot nas je poimenoval Reginc, pa še Magister.
Sili, Mag pa jest smo prvi dan plezal Trik (5a+) in Brid za Veliki Čekić (5b+). Z Jakom sva si celotno plezarijo lepo razdelila na pol in morm rečt, da sem bila nad Bridom zelo navdušena. Lepa plezarija, zmernih težav. Naslednji dan smo se vsi trije zapodili v Aniča in zlezl Mosoraško (6a). Ena izmed najbolj opevanih smeri me ni pretirano navdušila.

Prva letošnja hribovska je padla začetek junija, ko sva s Petro plezali Madonno (V/IV-V). Dolga prečka je res prava poslastica, višje pa sva spet hiteli, ker naju je preganjal dež. 12.6. sva se z Nacetom zagnala v Planjavo, smer Svetelove (IV/III). Nekako prva prava samostojna smer v naših hribih. Smer je dostojno opremljena, se pa velikokrat v rokah znajde kakšen šoder. Na vrhu smeri sva precej časa iskala dostop do vrha, med tem pa skoraj zignorirala grmenje nad Brano in v istem trenutku odabzajlala v dolino. Tri dni za tem, sva se z Lukom zapodila v Kovinarsko (V-IV). Mogočna stena Mojstrovke me je s svojo izpostavljenostjo  kar malce presenetila. Res čudovita plezarija in čudi me, da smer ni bolj popularna!  16.6 smo se na Vršiču dobili s tečajci in z Jakom, Dejanom in Urbanom smo se odločili, da splezamo Košir- Brelih (IV/III- IV). Smer je bila tisti dan, kljub šekar visoki frekvenci plezalcev neobljudena, saj si za vstop skoraj potreboval zimsko opremo. Slišala sem komentarje v stilu »kdo sploh pleza ta šodr?«, ampak mi je bila smer res všeč, sploh zgornji kamin z dobro skalo ji da piko na i. Ker nam je ostalo še nekaj časa, smo se odločili, da hitro zlezemo še Pstuha (IV+/III-IV), ki se je izkazala za prijetno začetniško smer. 19.6. z Nacetom spet šibneva na Vršič. Gledava Kaminsko in Severni raz (IV/III-IV) . Na najino »srečo« se odločiva za slednjo. Kljub temu, da se tudi v razu najde cel kup šodra (sploh del, kjer je bil podor), pa je kakšen cug vmes tud zelo lep. V predzadnjem cugu me je premamil napačen štant, Nacetu sem tako rahlo zakomplicirala življenje, vendar sva uspešno zlezla do ferate in nato še na vrh Mojstrovke.

24.6. z Jakom plezava Jugozahodni raz (IV/II-III) v Mangartu. No, najprej se zaradi slabega vremena desetkrat premisliva, potem pa se vseeno odločiva. Prva dva cuga noro nohta. Plezam v puhici in jakni, prstov na rokah in nogah ne čutim, vmes pada tudi sodra. Spet daljša pavza o tem, ali sploh nadaljevati ali ne, pa se vseeno odločiva in brez posebnosti splezava do vrha. Sama smer je res super, sploh detajl je čudovit, skala drži po dolomitsko. Na vrhu zaradi slabega vremena takrat nikogar. Kakšen luksuz!

7. in 8.7 se z Nacetom in Jakom kar pozno podamo proti Belim vodam. Prav počasi se razpakiramo v bivaku, v Severni raz Bele špice (IV+/III-IV) vstopimo šele okoli 14ure, pa še to rahlo skeptični zaradi spet malo slabše vremenske napovedi. Ko se končno odločimo zaštartamo in, kot smo ugotovili kasneje zgrešimo že pri vstopu. Kakšen cug, dva smo vrjetno priredili. Mogoče še kakšnega vmes, ker smo imeli šekar slabo skico.  Fantoma je bilo ok, da plezam naprej in malo sem držala pesti, da bo ostalo tako kar do konca . Bleščeče bele skalce so res prava poslastica. Ker vsi trije ekspresno hitro sprejemamo odločitve, se naslednji dan spet precej časa ubadamo s tem kaj bomo lezli (malo tudi zaradi dežja) . Odločmo se, da gremo na Trbižko Krniško špico (II). Lepo in lahko poplezavanje z čudovitimi razgledi. Nek gospod nas na vstopu vpraša, če imamo sisteme .

15.7. se z Janom Jasničem (AO Matica) odločiva za Kranjsko poč (IV/III-IV). Že večer poprej na Vršiču na naju rahlo rosi, ampak se zjutraj polna optimizma odpraviva na vstop. Skala je mokra in sluzasta, vendar se da. Po prvem cugu prehitro pohvalim skalo in takoj ko začnem plezat drugega, mi v rokah ostane večji kos.

21.7. planiramo Dolomite. Vreme pa ni niti za slovenske hribe. Spet na Vršiču. Z Ajdo, Dejanom in Jakom se lotimo Kranjsko poč. Na prvem štantu, pa že začne dež in seveda sledi abzajl. Vsi skupaj se še z Janom (AO Matica) in Lovrom (ČAO) dobimo na Vršiču in v Poštarskem domu preživimo dobršni del dneva. Večino časa klepetamo, beremo in sušimo oblačila Vmesne kratke, nedeževne ure pa izkoristimo za plezanje. Z Janom še enkrat zlezeva Pstuha, kasneje pa se z Dejanom in Lovrom podamo še v Pocarsko (IV/IV). Res so luštne tele navrtane smeri na Vršiču! Nedeljo izkoristimo za Cipernik.

Začetek avgusta je rezerviran za ferajnovski tabor in z Regincem, Šadlom in Magistrom se odpravimo že malo prej. Prvi dan plezamo v Col dei Bos, smer Via en Coulisse (V), kjer Reginc skoraj ostane brez rumenga frenda. Še vsi trije za njim smo se trudil, da smo ga spravili vn!  Drugi dan smo plezal Via del Pilastrini (IV+), z zelo divijm predzadnjim raztežajem (če je to 4ka!). Že ko sem gledala Reginca mi je malo slabo ratal, ampak potem, ko morš splezat, splezaš  Na zadnjem cugu te  pa preseneti še ena luknja, ki jo morš preskočit. Naslednji dan plezamo Rampa del Torso (IV), ki je res res lepa smerca, s konstantnimi težavami, skratka čista uživancija.  Četrti dan greva plezat Rossi (IV) in že na vstopu je miljon ljudi. Sicer se že pripraviva za plezanje, pa vse skupaj pospraviva in še ene dve uri spodaj čilirava, da se smer malo spuca, ampak še zmeri jih uspeva ujet. Detajl smeri je za IVko kar intenziven, na vrhu pa spet ena res lepa prečka, pa seveda kot že celo poletje grmenje in dež. V campu malo druženja z ostalimi soferajnovci, naslednji dan pa jo mahnemo še na Piz Boe. Lepa celodnevna tura, delno do pretežno obljudena. Ker nočemo delat enakega kroga, se z Šadlom, Dremljem in Magistrom odpeljemo pod Marmolado in tam prespimo, naslednji dan gremo tja tudi frikat, vendar nas kaj kmalu spet dobi dež. V koči zato malo počakamo in se spustimo do avta. Eni peš, drugi pa z gondulo  O vožnji pa lahko povprašate Šadla in Dremlja

Vračamo se čez Passa Giau, kjer je res lepo, tko da če je tam kakšna solidna plezarija, je res plac za it! V Cortini se gremo še malo turiste, nato pa nazaj domov.

12.8. greva z Jakom v težko pričakovan Prisank, smer Tapeta (V+/IV). Lepe platke, mogoče ocena malce pretirana. V smeri naletiva na precej počasne hrvate, ki jih prehitiva, na žalost si pozabava izmenjat vso opremo, tko da zaman iščem frende. Vsaka šola nekaj stane  Je pa res lep ambient! Na 15ga s Petro iščeva lokacijo s čim manj dostopa in čim manj ljudi (ker sva vsaka po svoje utrujeni od prejšnjih dni:) in se odločiva za GG (V+) v Vežci. Krasna plezarija in vrhunska skala! Po prvem avgustovskem snegu, s Petro sanjava o prečenju Rjavine, vendar je snega malce preveč in tako splezava Nemško (IV-/III). Všečna smerca, skala malo mokra od snega,.. na vrhu mimu naju prileti precej velika skala. Velika sreča!

Prvi vikend v septembru se nam spet zalušta morja in skale, tako da hitimo v Paklenico. Prvi dan z Majo in Jakom plezamo Centralni kamin (5a+/b). Na vrhu uspešno zgrešimo smer in se znajdemo v nekem (menda) 6a-ju. Na vrhu nas spet preganja dež. Drugi dan z Jakom in Janom (AO Matica) plezamo Juho (6a). Zadnji dan se fantje zapodijo v Zimski cvet, z Majo in Tinkaro Oblak (AO Matica), pa splezamo Sjeverno rebro (4b+) in Nosoroga (4c). Luštno za mal bolj na izi plezarijo

18. septembra gremo s Petro in Lukm zlezt Studlgrat (IV/III-). Zgodj zjutri zarinemo na greben in se tako ognemo kar nekaj navezam. Plezanje je lepo, kakšen del vmes smo se navezali. Sestopili pa po normalki, ki je pa že kar precej zlizana. Sosedova trava je vedno bolj zelena, enako je tudi s skalcami. Res čudovit ambient.

En dan kasneje s Tajo in Majo iskoristimo lep dan na Vršiču, spet plezamo vzhodni steni MM.

Konec meseca opravimo še ledeniško turo s ferajnom in osvojimo Simonyspitze (prvi vrh). 

No, za piko na i, smo pa prešnji tedn šli spet mal na morje. V Pakli smo z Majo in Urško Pribošič plezale Rex&Flex pa Pixie&Dixie (5a), zadnji dan sva pa z Lukom plezala še Senza Pieta (6b+). Glede na to, da sem se smeri kar malo branila, je res vrhunska. Prečka sploh ni tok huda. Je pa res, da je celotna smer kar konstantna in da si na vrhu lahko kar malo utrujen.

Planov za kakšno južno steno je še kar nekaj, čeprou pa že kar malo težko čakam zimo!

Bom pa zaključila tole poročilo, kot že zadnjih par- da si želim mal večjo angažiranost ostalih soferajnovcev pri plezanju v hribih in tudi na splošno