Paklenica po tečajniško

Vsega je kriv Jan. Na vseferajnovskem žuru v PCL-ju konec septembra je prišel na plan z idejo o tečajniškem izletu v Paklenico. Predlog je naletel na val odobravanja in tako smo se že prvega oktobrskega vikenda Katarina, Mirko, Neža, Jan in jaz, v družbi dveh boljših polovic, Urške in Tina, odpravili v hrvaško plezalsko Meko.

Po opravljenih še zadnjih nakupih smo v petek popoldne odrinili iz Ljubljane. Vožnja je potekala tekoče, čas pa smo si krajšali s prepevanjem zimzelenih melodij Zmelkoowa in Mlakarja. Tri ure vaj so nam vlile samozavest, da smo stricu v cestninski hiški zapeli Štefano in Bertolina, vendar očitno nismo bili dovolj ubrani, da bi si prislužili popust. Po prihodu v kamp Anića Kuk, ki smo ga imeli tokrat čisto zase, smo postavili šotore ter si privoščili večerjo in pivo (ne nujno v tem vrstnem redu) in se počasi odpravili spat.

Ker nas je bilo sedem, torej tri naveze in pol, je bilo treba poiskati če drugega člana za četrto navezo. Zagato je rešil Tine, ki zadnje tedne dežura v kampu Marko kot samostojni soplezalec (če bo še kdo potreboval njegove usluge, lahko dobi njegovo številko). Tako smo lahko v soboto navsezgodaj krenili v napad. Zase lahko povem, da sem bil čisto napaljen, ker sem bil prvič samostojno v dolgih smereh. Počutil sem se kot takrat, kot sem naredil izpit za avto.

Z Janom sva se podala v Mosoraško smer v Anića Kuku. Prisopihala sva pod steno, preštudirala smer in se pripravila na vzpon. Zalomilo se je pri preobuvanju, ko sem ugotovil, da sem plezalke pozabil v avtu. Privoščil sem si nekaj kletvic, ki pa žal niso pripomogle k rešitvi problema. Med razglabljanjem, ali bi se smeri lotil kar v čevljih, se nama je pod steno pridružila še ena naveza, seveda za v isto smer (ko ima Murphy mlade...), in vljudno sva ju spustila naprej. Ker sva morala tako ali tako čakati, da se nebodijutreba spravita izpod nog, sem se odločil za tek do avta in nazaj, zaradi česar sem še po prihodu domov nekaj dni hodil kot robot. Do plezalk sem pa le prišel.

Ko sva končno vstopila v smer, so bile vse težave pozabljene. Odlična skala, lep razgled in čudovita plezarija. Na začetku me je sicer skrbelo, da bodo lahki raztežaji dolgočasni, a so bile skrbi odveč. Pravi užitek. Pa tudi najtežji raztežaj, ki naj bi bil čuden in zlizan, mi je bil všeč. Plezala sva dokaj hitro, tako da nama je na koncu ostalo dovolj časa tudi za Kamasutro, ki je bila pika na i čudovitemu plezalnemu dnevu. Res lepa smer, ki si vsekakor zasluži tisti dve zvezdici v vodničku.

Medtem sta Katarina in Tine združila moči v Kači (Anića Kuk), Neža in Tin sta preplezala Domžalsko smer v Stupu in podaljšala v Brid za veliki čekić, Mirko in Urška pa sta se odločila za Sjeverno rebro v Velikem Ćuku in Karabore v Stupu. Med čakanjem na naju z Janom sta skočila še v Celjski stup Malega Ćuka. Uspešen dan smo skupaj proslavili ob pašti s tuno in mrzlem pivu.

Hm, hm. Tole poročilo se je že preveč razbohotilo, pa šele na polovici smo. Se vidi, da sem bolan in nimam pametnejšega dela. Nič, nedelja bo bolj telegrafska.

Nedelja. Zgodnje vstajanje traja eno uro. Skurjeni. Modri avto tokrat hitrejši.

Jan - Miha: Leva tržiška (Anića Kuk, Stup), podaljšek v Brid za veliki čekić. Zelo lepi smeri, malo visenja, izkušnja z nenavrtanimi trojkami. Proti vrhu zmanjkalo vode, porazna ocena časa plezanja (ne zgolj po najini krivdi), ni časa niti volje za planirane dodatne smeri. Nujno mrzlo pivo.

Mirko - Urška: Mosoraška smer (Anića Kuk). Mirko v čevljih do zadnjih treh raztežajev, samo da mene v glavo. Prijazno prinesla najino robo izpod Leve tržiške.

Katarina - Tine: Nidia (Veliki Ćuk), Rebeka (Anića Kuk, Stup). Najtežji dve smeri vikenda.

Neža - Tin: Slovenska smer (PIPS) v Debelem Kuku. Modrasov očitno ni bilo, sicer bi kaj slišali o tem.

Sestop. Modri avto vztraja do zadnjega. Štopar planinec prosi za prevoz do Dinkota, ki se razvleče do Male Paklenice. Med pospravljanjem šotorov zmanjka mrzlega piva. Večerja pri Dinkotu. Ribe še vedno odlične. Kava in nočna vožnja domov. Povsod rakuni. Prihod v Ljubljano okrog 1h. Na šihtu koma.

Skratka, super vikend. Hvala Janu za pobudo in vsem ostalim za fajn družbo (tisto, da ne grem nikoli več plezat, sploh pa ne z vami, je bil hec). Pa še kdaj!

Miha