»Double the game, triple the excitment«

… modre besede naključnega mimoidočega, ki smo ga med dopustnikovanjem v Logarski srečali kar dva dni zapored na dveh različnih lokacijah (komentar k temu, da bomo šli po sprehodu do Potočke Zijalke še plezat v vrtec Logarska). Naslednji dan, ko sva z Blažem imela občutek, da se nama s partnerko želita pridružit na poti na Okrešelj, sva le pospešila korak ...

Sicer pa je tole verjetno bolj navdušena reklama za Logarsko kot poročanje o (vrhunskih) plezalskih dosežkih. Enkrat ob pivu v Vipavi je namreč beseda nanesla na to, da Logarska je pa res fajn, pridružil se je tudi slavospev Teru, igrišču najbolj suverenih, ko je na Primorskem prevroče … No, pa bone je bilo tudi treba še pokoristit. In smo se zmenili – Blaž, sotečajec in bivši sodelavec, Nika-pridružena članica in bivša sodelavka. Oba območje kot bivša skoraj lokalca sicer že poznata, jaz se po dolgem času v rodnih krajih počutim kot turistka in mi je vse zanimivo in navdušujoče, zato sem bila za . Potencialni četrti član odprave, sotečajec Luka, je v končni fazi pristal v Mariborčanu lažje dostopnemu Kotečniku.

Predvsem me je prepričalo to, da glede na dostopnost verjetno ne bo gužve in da kamor se v Logarski obrneš, vidiš skalo ali steno (razen, če si sredi gozda). Pa smo se odpravili v petek, bili tako zgodnji, da smo ušli drenu na cesti in se zapodili v Snišnco (lažji terski sektor). Skala je bila relativno suha in kompaktna, na voljo le nam celo petkovo popoldne, smeri pa relativno dolge in zanimive-dinamične, raznolike, vendar prijetne. Nezlizana skala včasih res dobro dene. Kmalu sem se nalezla navdušenja nad opevanim Terom, prevzele so me tudi skale v Orglcah, težjemu sektorju, ki si ga puščam za takrat, ko bom velika . Cjazenju navzdol je sledila večerja v Lučah in večerni klepet z gazdarico Urško na kmetiji Lenar (neplačana reklama, ampak gostoljubje Urške in njenih staršev je res neverjetno, razgledi s posestva dih jemajoči, pri sosedih pa imajo bojda odlične štruklje. Pa še mladi hišni angleški hrt Born je res prisrčen). Popadali smo v sveže postlane postelje in se zbujali brez budilke, ker je bil eden od ciljev vikenda, da si malo oddahnemo. Spanje in zajtrk smo kompenzirali z dolžino dopoldanske ture: namesto na Olševi smo se naposled ustavili pri Potočki Zijalki. Na kratko: razgledno, jama pa kar navdihujoča. Ker se nam je mudilo plezat v vrtec v Logarsko, smo se ustavili pri sosedih na kosilu, (nehote) prisostvovali ganljivemu (?) petju GRS-jevcev, ki so ravno tam obedovali po spominskem pohodu na Okrešelj. V plezališču se je skupaj z nami v senci skrivala le še ena naveza, čudili smo se ocenam, ki so precej variirale. Ob sestrskem in bratskem vzpodbujanju in dajanju bet sva z Niko na topa zlezli tudi kako 6a-jko (in bili nad tem precej navdušeni), Blaž pa je ko nič napadal 6b (+) in 6c-jke (upam, da mu ne delam krivice-res pa je, da so nekatere smeri ocenjene zelo lokalno). V tem duhu je minila tudi nedelja, samo, da smo na popoldanskem soncu švicali sami in sva predhodno z Blažem skočila na Okrešelj, Nika pa je med tem nove ideje prelivala na ekran v senci podokrešeljskih krošenj. Sledila še prehranjevanje in evalvacija v Solčavi, nato pa dolga, a razgledna pot čez Černivec proti Lj.

Poudarjam, da vikend ni bil pivsko, temveč etnološko-družbeno-kulturno obarvan. Poleg plezanja in hoje. Ter šal in šinfanja . Če rabi kdo idejo za kratek oddih izzven vrhunca turistične sezone seveda.

Foto material: Blaž, Nika, Tjaša (za slabo kvaliteto fotk se opravičujem, Luka zbira sredstva po sms-ih za nakup novega telefona)