Občni zbor - dolgočasen naslov za tako imeniten dogodek

Kot vsak december (zame že jubilejni, drugi zapovrstjo), smo se tudi letos brhke Akademske dekline in hrabri Akademski fantje zbrali na občnem zboru. Ta dogodek je zelo sofisticiran, saj na njem dobi besedo sam načelnik odseka in pove pomembne plezalnorajalne dosežke naših članov, ki pa, kot se za kleni alpinistični odsek spodobi, niso kar tako! (dobro blago se samo hvali in skromnost je lepa čednost, sta naše slogana). Poleg tega se Akademski občni zbori (in drugi družabni dogodki) lahko pohvalijo s precejšnjo mero kvalitetnega kulturno-zabavnega programa.

Tudi tokrat nismo bili razočarani. Občni zbor  se je odvijal 10.12.2011 v prenovljeni koči na Zelenici. Nekateri smo se na željo prijateljev pridruženih članov (Matic K. z Jesenic, ki rad zgodaj pride in tudi zgodaj odide) tam zbrali že precej pred uradnim začetkom. Že zjutraj smo vsak s svojim nahrbtnikom odstopicali s parkirišča na Ljubelju-jaz pa tudi z novimi zimskim gojzarji-in po kolovozu prispeli do koče-še vedno z nahrbtniki in z dvema žuljema več (oba sta se nahajala na mojih nogah). Pred kočo je Matic Jeseniški, alpinist in strastni hokejski navijač(!), moral zaradi barve koče, ki se ujema z imenom lokacije in v sebi skriva koren besede -zelen-, moral zaradi svojih načel zamižati na obe očesi in si z ostalimi čutili pomagati do vrat. Po oskrbi žuljev smo odšli naprej proti Vrtači, vendar sem se zaradi nestrokovne oskrbe na pol poti vrnila v kočo in pričela z nestrpnim pričakovanjem soferajnovcev. Kmalu sta se mi pridružila tudi pridružena člana, ki sta se vrnila z Vrtače in eden od njih se mi je pridružil pri čakanju, drugi pa stekel v dolino.

In so prišli. Vsak je imel s seboj nekaj zanimivega. Žiga je prinesel 2 platoja promocijskega Red Bulla, Tina pisano kapo (ki se je selila z Žigove na mojo glavo in nazaj), Toni čokolado (riževo), PJ in Igorček kulturni program, Korl statistiko, druga Tina spalno vrečo (ki je ni potrebovala), Luka kitaro in še bi lahko naštevali. Začel se je uradni del, v katerem je Korl naštel kje vse smo se potepali in plezali-Kitajska, Maroko, Makedonija, Korzika, Amerika, Pakistan (upam da se ne motim)-pozabil pa je na Črno Goro, in zaploskali smo novo pečenima alpinistoma. Jan Podgornik je ob čestitkah rahlo zardel, Domen Kastelic pa ne, ker ga ni bilo tam. Začela se je tudi razprava o tem, kdo bi se lahko naslednje leto udeležil izpita, pa so besede obvisele v zraku...

Po uradnem delu smo soglasno sklenili, da je treba pred kulturno-zabavnimi aktivnostmi nekej pojesti in na mize smo dobili ričet, ki je bil na voljo v štirih različicah-postni, brezmesni, mesni, s klobaso. Po pojedini je sledil kulturni program, ki sta ga za nas pripravila PJ in Igorček. S prelepimi fotografijami sta nas popeljala skozi Kitajsko in njene vertikale. V začetnem delu sta nas seznanila z natančno izdelano kitajsko birokracijo in prtljago, ki se rada kje zatakne, sledila je vožnja proti gorovju in končno se je začel Novim dogodivščinam naproti del poti. Poleg birikratsko-prtljagastih zapletov, smo izvedeli še marsikaj drugega. 1. če v bazo vzameš s seboj ovco, bo ta na poti skoraj zagotovo dobila epileptični napad, 2. v tem primeru je edino humano, da bolehno ovco naložiš na konja in na njegovem hrbtu nadaljuje pot, 3. da se nazaj grede ovci bolezensko stanje ne bi ponovilo, ji to preprečiš tako, da jo pokončaš in poješ. Po žalostni zgodbi male ovčke je sledilo izčrpno poročilo pogumnih mladcev o njihovih napadih na mogočne stene. Sorazmerno s časom se je napetost stopnjevala, dokler ni dosegla vrha in nato... No, ni bilo čisto tako. Pač, fanta sta povedala, kar sta imela povedati, ostali smo z zanimanjem poslušali, nekomu pa se je med predavanjem utrnila ideja o skriti želji, ki mi jo je po zaključku polglasno zaupal. Hvala. 

Kulturnemu je sledil zabavni program, sprva z izkušenimi DJ-ji, ki so se menjavali za mešalno mizo, nato pa z instrumentalno spremljavo estetsko dobro podkovanih vokalnih izživljanj. Za kitaro sta poprijela Miha H. in Klemen K., svojo avtobiografsko "safr" zgodbo pa nam je odpel tudi nihče drug kot naš zvesti član Zlatko (ki mi bo, ko bo prebral tole poročilo, kot že ničkolikokrat doslej namignil o mojih nadpovprečno dobrih sporočevalnih (ustnih in pisnih-predvsem ustnih) zmožnostih). Za to se mu že vnaprej zahvaljujem. Hvala Zlatko.

Med zabavnim programom smo veliko plesali, peli, pili (vodo in čaj, kakopak), reševali svet in si podajali nadimke. Toni je tako postal Epski, Matic Centrala, Žiga pa (sicer nezasluženo) Zdrahar. Če vprašate mene, prvemu njegov nadimek najbolj pristoji:) In tako smo se vrteli mi, vrtel se je večer, vrtela se je koča-dokler nismo, eni malo prej, drugi pa kasneje, popadali v tople posteljice in sladko dišeče sanje.

Čez nekaj ur smo zapustili tople postelje, se ponovno zbrali na prizorišču zločina, pojedli, tisti bolj srečni so dobili tudi kavo in tako kot smo prišli navzgor-za nosom naprej-tudi odpeketali v dolino. Polni vtisov pričakujemo galerijo fotografij, ki jo bo za nas naložil Miha in pa bogati božično-novoletni srečelov na zadnjem letošnjem predpočitniškem ferajnu.   

Neli

foto: Miha H.