Uvod v smučarsko sezono

Sezona se je začela na dan občnega zbora. Z Gorazdom sva šla na Soriško. No, v resnici sva bila malo pred tem še v Javorju pod planino Suha, kjer sva odsmučala kak kilometer ceste. To je bilo tik po tem, ko sva dojela, da bo treba smuči nesti visoko med oblake in da Rodice danes ne bova videla, tudi če bova stala na njej. Da ne bi bila vožnja do Javorja 2. najbolj atraktiven del dneva (takoj za Tonijevim predavanjem), sva šla na Soriško, kjer je bolj zihr, da se da kaj posmučat. In res se je dalo. 20 cm dopoldan še suhega snega je bilo dovolj. Včasih je šlo tudi do tal, ampak na travah pod Lajnarjem to ni bil problem. Ker ni bilo druge, sva šla gor 5x, dokler nisva smučala po vodi.

Par dni zatem sem bil na Krvavcu. Od avta na Jezercih se je dalo na smučeh, nazaj pač ne, zato sem smučal do Rozke in potem peš do avta. Prvič sem šel na Zvoh, kjer je bilo zjutraj kar trdo, potem pa še dvakrat na Njivice, kjer je bilo skrito obsežno območje nezvoženega pršiča.

Na megleno nedeljo sem šel pogledat na Vitranc. Pri Mojčinem domu me je presenetila relativna nedotaknjenost terena, zato sem se pomatral prav do vrha Vitranca. Napaka. Ko sem prišel nazaj, je bilo že vse zorano, gor pa so se vile kolone turašev. Pod novo sedežnico se zaradi ceste težko smuča, po cesti je pa tudi bolj švoh. Podobno švoh je bilo na progi, kjer je suh sneg padal na razmočeno podlago, zato sem v dolini zaključil s turo.

Na srečo. S tem sem prišparal nekaj energije za ponedeljkovo Dovško babo. Taktiziranje s časom odhoda od doma je bilo popolno. Bil sem drugi, tako da je bilo že zgaženo, zvoženo pa ni bilo preveč, čeprav je šel tisti pred mano gor vsaj 5x. Po 30 cm pršiča sem s svojimi ozkimi sulicami bolj ril kot smučal. Vseeno se je splačalo zadevo parkrat ponoviti. Enkrat sem smučal v J grapo, potem pa še dvakrat nekoliko bolj zahodno. Za direktno do koče pa je bilo kar malo preveč snega. Prismučal sem do avta pod Ravnami.

Seznanjen z razmerami na tem območju, sem šel v sredo še enkrat. Tokrat od Planine pod Golico preko Hruškega vrha. Smučal sem na avstrijsko stran do planine Rožca. Od tam še na Klek in preko Jeseniške planine nazaj do izhodišča. Razmere odlične, večinoma pršič s parimi zapihanimi ploščami. Megla se je, kot napovedano, ustalila točno na 1700, tako da sem bil na soncu. Prismučalo se je do 1200, potem pa je bilo treba it malo peš do avta.

Po parih deževnih dnevih sva v nedeljo z Gorazdom ciljala na visoko izhodišče. Na Pokljuki sva na bob stezi do planine Javornik osvojila 2. mesto in dobila enega redkih parkirnih mest. Najprej sva šla na Mrežce, kjer je bilo nad gozdno mejo 10 cm pršiča na trdni skorji. V gozdu pa bolj švoh.. malo, nedavno namočeno in pomrznjeno. Nato sva se usmerila proti Debeli peči. Visoke temperature in sonce so naredili nekaj škode že pred 12. Zato sva šla samo do Brd in odsmučala, dokler se je še dalo. Nad gozdom ponovno odlično, nižje pa se je že prediralo do tal. No ja, še nižje je bilo tako premrzlo, da sva malicala šele v avtu... Do tja se je prismučalo brez problema. Sledil je še dober kilometer rikverc vožnje skoraj do glavne ceste.

p.s.: Slikam bolj redko, večina slik je od Gorazda. Bom do naslednjič popravil