Za ščepec Balkana

Ker mi je letos Matic zelo velikodušno privoščil kar tri dni morja, res nisem imela srca, da bi za preživljanje dopusta predlagala kakšno eksotično destinacijo, recimo Bali ali obalo Karibskega morja, kjer bi se pražila na soncu, lenarila, gledala ribice in počela nič. Za klenega gorenjskega alpinista se namreč to ne spodobi! Tako sva sklenila, da odpotujeva proti jugu raziskovat manj znana gorstva, malce poplezat, poskusit sarajevske čevapčiče in še kaj.  

Deset dni pred načrtovanim odhodom so se stvari malce nepredvidljivo zasukale; Matic je naokrog ponosno paradiral z berglami in vse je kazalo na to, da bova preostanek počitnic le preživela na nižjih nadmorskih višinah in ob kaki prijetni mlaki za namakanje. Čeprav sem že spakirala več oblekic za na morje, sem bila kar vesela, da sva ob dogovorjenem datumu v Belo strelo spakirala tudi vso plezalno opremo, namesto bergel pa le opornico za koleno. In sva šla. Prvi postanek v Ljubljani, drugi na bencinski pred mejo, potem dolgo nič, tu pa tam vmes in v večernih urah sva prispela v deževni Sarajevo. Ob cesti sva carja-lastnika "Pile sa žara od cara" vprašala, če ve, ali je kje v bližini avtokamp. Od njega nisva dobila nobene pametne inormacije, razen tega, da tam nekdo oddaja ne prav poceni sobe. Ko je Matic že nejevoljno obračal avto, je potrkal na šipo in nama dejal, da lahko postaviva šotor v njegovi garaži. Seveda sva sprejela velikodušno ponudbo, pojedla pol piščanca in spila pivo ter za vse skupaj plačala 4 €. Naslednje jutro sva se po ogledu Baščaršije, čevapčičih pri Željotu, nakupovanju na stojnicah (dve novi frulici, wiii!), ogledu Olimpijske vasi in preluknjanih blokov ter fotografiranju ob portretu Matičevega idola Vučka, odpeljala proti Črni Gori. Pot naju je vodila po ozki in izpostavljeni cesti skozi neštete tunele in mimo še večih napisov avto-šlep ob cesti. Na srečo sva do konca potovanja do tovrstnih napisov ostala ravnodušna.

Po naporni vožnji in poslušanju raznih CD-jev (Vstala primorska celo trikrat) sva se končno pripeljala v Žabljak in poiskala kamp Ivan Do, katerega nama je priporočil Matičev star ata Mirko. Tam sva preživela naslednjih šest dni in poleg menjajočih se gostov so nama družbo delale številne živali (nekaj mačk, psov, krav in muh).   Sklenila sva, da se prvi dan le malce sprehodiva naokrog in ogledava hribe ter narediva načrt za naslednje dni. Ugotovila sva, da so časi, zapisani na markiranih poteh precej črnogorski. 

Drugi dan pa sva začela  z izpolnjevanjem najine misije. Koleno je bilo z opornico videti prav čedno in odšla sva v Lojanik, ki ima prav prijeten kratek dostop. V položnih platah sva zlezla navrtano smer Bela ploča (V-, 170m), ki se jo skoraj v celoti pleza samo na trenje. Brez stresa poteka tudi komunikacija med soplezalcema, saj se vedno vidita in slišita. Avanturistična žilica Maticu ni dala miru in našel je še nepreplezano linijo ob zajedi, v katero je vzorno nameščal varovanje. Nastala je nova smer Glupost je neuništiva (V-, 170m), katere sestop poteka po abzailu Bele ploče. Obe smeri sta lepi, lahki in neutrudljivi če zaupaš plezalkam; posledice takega plazanja pa občutiš v mečih šele naslednje juto.

Tretji dan sva se napotila v Zupce, ker pa je bil ranger, primoran delati za vikend, temu primerno nataknjen, je od naju zahteval da kupiva karto (za katero prej nisva vedela da sploh obstaja). Potem nama je še dejal, da če greva plezat, karte ne potrebujeva, morava pa imeti dovoljenje za plezanje od uprave. Uprava je bila seveda zaprta, možakar, ki karte prodaja ob rampi za k Črnemu jezeru naju je le čudno gledal ko sva ga povprašala o tem in tudi na upravi (kamor je minister za stike z javnostjo Mirko poslal mail), niso vedeli nič o kakršnem koli potrdilu. Tako sva kar brez potrdila šla v Oblo glavo, kjer sva preplezala novo smer Firma ilegal (V/III-IV, 250m). Smer se začne po eni starejši a jo v drugem raztežaju zapusti in preči daleč v levo. Plezanje je kar zanimivo,  s kaminom (ki je bil moker) v prvem raztežaju ter plezanjem po kompaktnih skalah, med katerimi je tudi veliko trave. Od tu tudi ime, če poznamo komade skupine Dubioza kolektiv in uporabimo malce domišljije. Se je pa treba do smeri kar malce sprehoditi-2 uri in pol.

Četrti dan sva plezala v prav tako oddaljenem Terezinem Bogazu. Tokrat naju je zasačil en drug ranger (lociran tam, kjer ga prejšnji dan ni bilo). Čeprav je njegov pomočnik in blagajnik spal na sovoznikovem sedežu, sva morala plačati vstopnino. V SZ delu prej omenjene stene sva preplezala še eno novo smer Balkane moj (VI-/IV-V, 200m), po mojem mnenju najlepša od najinih smeri, saj ponuja kompleksnejše plezanje po strmi skali. Na trenutke je sicer malce krušljiva, kar pa ji ne odvzame čara.

Po dnevu pavze sva se pretihotapila v Zupce (čeprav tihotapljenje ni bilo potrebno, saj je imel ranger v torek verjetno počitek po napornem delovnem vikendu) in splezala smer Sokol iz magle (6a+, 100m). Meni osebno ena najlepših smeri te stopnje, v kateri kljub frikovski neuplezanosti nisem imela težav. Pestila sta me le veter in mraz; slednji je bil kljub soft shellu in šumeči adidas vetrovki nevzdržen, saj večino časa nisem čutila prstov.  

Popoldne sva se premaknila v dolino Komarnice (na poti pomotoma zgrešila odcep in zavila v Grabovico, kjer naju je lovil podivjan zmešan pes) in prespala na vrtu zadnje hiše v dolini, katere lastnik ovčji pastir rad gosti nenavadne prišleke, ki se namesto markiranih poti za pristop na vrh raje poslužujejo strmih vertikal. Zbudila sva se v vetrovno jutro, ki je, poleg pomanjkanja opreme botrovalo odločitvi, da plezanje v tistih koncih prihraniva za drugič in se raje odpraviva raziskovat druge bisere Balkana.

V Mostar sva prispela s prazno gumo (ki jo je Matic uspešno napumpal), več sreče pa sva imela s prenočiščem, ki sva ga zaradi lapsusa v komunikaciji (evri vs. marke) dobila za borih 5 € na osebo. Lepo je biti neumen kmet z debelim krompirjem! Sprehodila sva se čez most, se spet nahranila s čevapčiči in občudovala stojnice s pisanim blagom (samo jaz, Matic je zraven nestrpno postopal dokler ga nisem poslala na pivo) in celo kupila nekaj daril za bližajoče se rojstne dneve in hlače univerzalne velikosti, nad katerimi imava z Maticem deljeno skrbništvo (ni pa moja krivda, če imajo raje mene:))

Po ogledu Mostarja sva se odpeljala v Dabarske kukove in v dveh dneh splezala štiri smeri (La forza dell ignoranza, Colori d'autunno, La figlia del Capitano, Ma Jo), potem pa odhitela domov na proslavo, na kateri se je Matic celo na odru pojavil (je kar vsestranski, ta Košir). Da ne bo preveč ponosen, sploh ne bom omenila da poleg drugih vrlin tudi dobro kuha (ta častna funkcija se ga je držala celo popotovanje).

Epilog: Lepo je, ko se nekam odpraviš. Ko pustiš skrbi doma in se odpelješ za nosom naprej, včasih pogledaš na zemljevid in se smejiš, ko ugotoviš, da si zgrešil pot. Ko pobegneš pobesnelemu psu. Ko se ti krava ne uleže na šotor in mačka ne poje kosila. Ko vandraš po neznanih planinah. Ko se nalezeš balkanske lagano sportski mentalitete. Ko premaguješ ovire, ki ti stojijo napoti. Ko plezaš. In ko te drobce povežeš v okrnjeno celoto in jo deliš z drugimi, takrat je tudi lepo. 

Komentarjev

Slika uporabnika ziga_regina

Re: Za ščepec Balkana

Bravo Neli Zaplotnik. Zlo dobr sem se mel, ko sm to bral!

Slika uporabnika jernej_zeleznik

Re: Za ščepec Balkana

Tudi ščepec je lahko velik...smiley Drgač pa zelo nazorno opisano.

lp, jernej