Z akademskega tabora v Dolomitih

Spet sem bil deležen pritiskov s strani najvišjih organov ferajna (Mato ma dva metra po tamalem), da je treba kej napisat o poletnem taboru v Dolomitih. In ker se tečajcem ne da, morm pol jst po svojih skurjenih možganih brskat za zgodovinskimi informacijami (Jaka, to so hude minus pike - ne vem, kako se boš iz tega zvleku).

...

tipkam, brišem, brskam po možganih, procesiram, overload, OVERLOAD ...

...

Jao, bolj slabo gre tole. Zgodovinska distanca je očitno prevelika, da bi v doglednem času neko koherentno besedilo sestavil, tako da bom utrinke s tabora zapisal po alinejah, nekako tako, kot jih lahko izbrskam v svoji glavi.

• - Letošnji tabor je bil torej ponovno v Dolomitih. Spali smo v kampu v Colfoscu in se podajali v bližnje in manj bližnje hribe, odvisno od ambicij in vremenskih razmer. Večina nas je bila tam v zadnjem tednu julija, nekateri že prej, nekateri nekoliko dlje.
• - Moji najljubši Dolomiti do zdej. Prvič se je vse, vključno z mojim razpoloženjem, poklopilo, tako da končno iz prve roke razumem, zakaj so tako opevani. Odlične smeri, super kompaktna skala, dobrih grifov, da se gnoj iz njih dela, neverjetni razgledi, skratka cel pornič.
• - Vreme je bilo kar pestro, tako da ni manjkalo dežja, sonca, vetra, mraza, dežja... Ob vsej pestrosti je bilo vreme tudi izredno nevzgojeno in se je požvižgalo na navodila vremenarjev. Boli njega, če mi potem na sončen dan šutamo na bolderci.
• - Kljub suboptimalnim vremenskim razmeram se je dalo veliko plezat, planinarit, kolesarit, ali pa posedat na kavi, čakajoč izboljšanje.
• - Udeležba je bila zelo spodobna. Ob odsotnosti nekaterih običajnih obrazov so se toliko bolj izkazali tečajci, tako da se nas je vseeno nabralo dovolj, da je nafitnesirani sosed sredi noči v gatah prišel strašit, naj damo mir. Pa ko sem naslednji dan po naključju srečal znanko v kampu, je ugotovila: "Aaaa, pri tisti ta glasni skupini si..."
• - Tečajci so velikodušno pripravili palačinke za celotno ekipo. Pri tem je prišla do izraza njihova neizkušenost, saj so nekoliko pozabili, da v ta namen pride prav spodoben gorilnik in primerna ponev. Še dobro, da so se imeli od koga naučiti življenjskih modrosti.
• - Dva zagnanca, Magister in Reginc, sta na tabor prigurala z biciklom. Vsak s svojim, ne z enim. Ta bi bla mal huda.
• - Dva druga zagnanca, Grega in Maj, sta nekje na polovici tabora tako uživala v plezanju in še bolj v sestopanju, da sta ga zavlekla krepko v noč. Medtem ko smo mislili, da uživata na zasluženi pici, sta se še borila z mokrimi travami. Ampak važno, da sta uspešno in varno prišla nazaj domov.
• - Šefi kampeđota v Kolfošku so še kar škrti. Pravijo, da ponjava nad klopco ni streha, kjer si lahko na suhem skuhaš pašto ali čaj, ampak je šotor. 13 €. Ampak balkanci se ne damo.
• - Smo pa njim in sebi prihranili precej birokracije s prijavljanjem in odjavljanjem iz kampa. Nismo se švercal, da ne bo kdo mislu. No, skoraj nič. Ampak naknadni prišleki so prevzemali identitete odhajajočih. Tako je Jakob postal Tratar, dan kasneje se je prelevil v Reginca, Tratar pa je postal lastna entiteta in tako naprej. Morda je bilo rahlo na meji, da se je Slapi izdajal za Matota.
• - Ob vseh osebnostnih preobrazbah in selitvah iz šotora v šotor se je ob koncu tabora nabralo kar nekaj odvečnih kosov opreme (razne spalne podloge, plinske jeklenke, stoli ...), ki so največ stresa povzročili Toniju, saj jih je moral skupaj z mano in Slapijem naložiti v avto. Dobrota je sirota, nimaš kej. Ampak je šlo.

Če povzamem, fajn je blo. Tud vreme nas ni moglo uničit, čeprav nas je večino pregnalo domov nekoliko predčasno. Se pa neukrotljiv akademski duh kaže tudi v tem, da so ob našem odhodu prihajale v boj nove moči, kljub kilavi napovedi.

In da ne bo ostalo samo pri pesniškem napletanju, dodajam še svoje vzpone.

Via delle guide v Piz Ciavazes (260 m, VI-). Z Matotom sva imela najprej ogledano sosednjo, nekoliko lažjo smer (Rossi), ampak je bila videti precej bolj namočena in manj ugledna. Odločitve nisva obžalovala, ker sva bila deležna res lepe in ne pretežke plezarije. Težavnost namreč samo v detajlu presega IV+. Detajl je luštna layback poč, nabita na pol metra. Mato jo je itak splezal v razkoraku (če že ni nobenga kamina). Sledil je še estetski sestop po razglednih policah, od koder si lahko svojo smer ogledaš iz vseh možnih zornih kotov. Če uspeš odtrgati oči od okoliških hribov.

Adang v Sas Ciampac (500 m, V). Plezali smo jo z Matotom in tečajnikom Jakatom, družbo pa nam je delala še naveza Maj in Grega. Prvo polovico smeri sem v vodstvu plezal jaz. Začetek se mi ni zdel preveč obetaven, ker je skala delovala malce podrto, čeprav v resnici niti ni bila. Nadaljevanje pa je bilo noro dobro. Grega in Maj, ki sta v smer vstopila pred nami, sta pomagala pri orientaciji, še posebej na tretjini smeri, kjer ju je naveza pred njima zavedla na napačno pot. Po mojem bi jaz gladko zalutal. V zgornjem delu smo po Tonijevem priporočilu ubrali desno varianto smeri, kjer namesto mokrega kamina plezaš čez rahlo previsen buhtl, ampak po res dobrih grifih. Zame eden najlepših delov smeri. Od tam naprej je vodstvo prevzel Mato, česar sem bil posebej vesel v predzadnjem raztežaju - dolgi in res pokončni poči, kjer je Mato prišel na svoj račun in je kar vriskal od navdušenja. Sicer ne morem oporekati, da je bila tudi tu plezarija lepa, ampak še vedno se precej bolje počutim v platah ali previsih. Jebiga, friko. Po izstopu iz smeri nas je čakalo še 150 m poplezavanja do vrha in sestop po markirani poti z norimi razgledi. Aja, moram pohvalit Jakata, ki je vse zlezel brez težav in je bil tud fajn družba. Ko bi bil le tudi pri pisanju tako zagnan.

Via Cinquantenario GAM v Sas Ciampac (600 m, 6b). V 17 raztežajev dolgo navrtano smer smo se podali s Slapijem in Tonijem, ki jo je imel menda že dolgo na seznamu. Začetek smeri s svojo rdečkasto skalo spet ni deloval preveč obetavno. Pa ni bilo zares podrto, ampak Babna pa tud ni bila. Nekoliko višje se je skala bistveno popravila, podobno kot v bližnjem Adangu. Kljub temu sem po nekaj raztežajih opustil vse misli, da bi kaj splezal v vodstvu, saj so se začele poznati posledice mojega razdajanja na bolderci prejšnji dan. Približno na polovici smeri nas je pričakal še zadnji 6b, ki je bil vsekakor najbolj neugoden. Varovališče je bilo zaradi sence in vetra izredno mrzlo, pogled v kamnolom nad nami pa tudi ni obetal nič dobrega. Ampak skala je bila potem neverjetno kompaktna. Na koncu je bila glavna težava v tem, da je bil raztežaj čudno navrtan in je poskušal zavesti Slapija v levo. Očitno se na podoben način izgubljajo tudi drugi, ker so bili tam grifi najbolj beli. Nadaljevanje smeri je precej lažje, v lepi in spet super kompaktni skali. Težav s svedrovci nismo imeli več, ker jih skoraj ni bilo.

Via Micheluzzi v Piz Ciavazes (380 m, VI). Če se ne motim je bil to Slapijev tretji poskus v tej smeri. Mislim, da je enkrat obračal zaradi vremena, drugič pa zaradi pomanjkanja časa. Tokrat sva mu družbo delala Tratar in jaz. In glej, glej, je ratalo. Pa ne po moji zaslugi. Naprej sta lezla onadva, vsak pol smeri, jaz sem pa bolj jamral v ozadju (občasno). Ampak tud obračat ni bilo treba zarad mene. V glavnem lepa in popularna smer, katere glavna atrakcija je tri raztežaje dolga prečka na sredini smeri. Ne da bi bil strašni navdušenec nad prečkami, ampak boljšo si res težko zaželiš. Ves čas je treba plezat, in gledat kaj boš naredil, ampak se vedno najdejo tud grifi. Če ne prej, potem ko ti soplezalca s štanta pokažeta skrite strance. Sestop pa spet romantičen, kot prvi dan, z dvema gamsoma za dodatno popestritev.

P.S. Za točnost podatkov, predvsem glede dolžin smeri, ne dam roke v ogenj. Vsaj svoje ne.

P.P.S. Hvala Matotu in Slapiju za slike.