Desna zajeda v Rakovi špici

Včeraj sva z Maticem plezala desno zajedo v Rakovi špici in še sedaj sem zmatrana.

Na pot sva krenila zgodaj, zato je na dostopu še svetila luna (glej fotografije). Ker je Matic turi želel dodati še ščepec avanturizma, me ni vodil po poti, temveč sva jo ubrala skozi bolj zanimivo ruševje. Prva dva raztežaja šodrastega začetka smeri sva splezala nenavezana, pred prvo (še vedno krušljivo) trojko sva se navezala. Po tem raztežaju je sledilo šest raztežajev zelo lepega plezanja po kompaktni skali. Zadnji del smeri se je končal kot se je prvi začel: s kršem, šodrom, vmes skoki. Razlika je bila ta, da je bil zgornji del bolj odprt kot spodnji, bilo ga je za 200 višinskih metrov, najlažji možni prehod (baje) ni bil prehoden in ni mu bilo videti konca. Na začetku zadnjega dela mi je šlo še kar dobro (zvezdica od Matica), bolj ko sva se bližala vrhu, bolj negotova sem postajala, prehodi so se mi zdeli vedno težji in bolj pokonci, zato sem za zadnjih 20 metrov zaprosila za štrik. Meni, ki v šodru nisem suverena, je ta del predstavljal takšen podvig, da sem do vrha smeri pozabila, da sva sploh plezala.

Začetek sestopa sva tudi morala malce poplezati navzdol, saj zaradi dvigajoče se megle nisva videla poti. Takoj ko sva se znašla nad 20 meterskim težko preplezljivim skokom, se je megla razkadila in zagledala sva pot. Ker pa je bila pot navzgor dolga, sva abzailala in po melišču stekla v dno krnice, kjer je Matic našel počeno oranžno Petzlovo čelado. Sledilo je še uro in pol hoje do Aljaževega doma v Vratih, od koder sta naju Matičeva stara mama in star ata odpeljala na klobase in joto in do tretjega vršiškega ovinka, kjer sva imela avto. Toni in Žiga, če to bereta; vidita, tudi to je varianta... Če bosta kdaj tako utrujena, da se vama ne bo dalo pešačiti:)

Kljub temu, da mi je bilo mestoma kar težko in sem negodovala in jamrala, je bila tura lepa in avanturistična (kot je planiral Matic), pa tudi jota je bila dobra.