Bergantova v Triglavu

Ideja je prišla z Nastjine strani, malo pred polnočjo sva našla še Frančkovo skico in sva šla - kot ponavadi - pogledat. Neobremenjen s pričakovanji sem najtežji raztežaj splezal prosto v drugem poskusu, po tem ko sem označil razčlembe na detajlu, si zamislil sekvenco gibov in raztežaj opremil s kompleti. Nastji do flasha ni dosti zmanjkalo, jo je pa ta poskus skoraj stal proste ponovitve - vesel sem, da je vztrajala, hkrati pa še vedno ne morem dojeti od kje ji energija za toliko poskusov - in v njenem zadnjem ji je končno uspelo!!! Juhu, redke so punce v tej smeri, in da ji uspe že ob prvem obisku - bravo Nasty!

Davek na vztrajnost sva plačala v nadaljevanju smeri, kjer je skala zelo slabe kvalitete in plezanje zahteva predvsem veliko koncentracije. Tu so naju prehitevali še polži, vendar njim, ki pod seboj lepijo grife, verjetno ni tako težko. Na polici sem se odločil za originalni izstop, v nasprotju z večino navez, ki izstopijo desno po smeri Helba. O smislu tega početja (in plezanja na sploh) sem se spraševal, ko sem vpel metulja, ki je tam ostal ob padcu Davida Debeljaka v tej smeri - prehod nad polico je resnično nevaren, skala zgleda monolitna, v resnici pa komaj stoji skupaj. S plezanjem sva zaključila s priključitvijo na Skalaško smer, po kateri sva sestopila, na koncu že v soju čelk.