Izbiro smeri sem za soboto prepustil Janezu (pred tem sem mu pa povedal, kaj bi najraje šel), obema je bil pogoj le, da je nezahtevna in dolga za kondicijo in uplezavanje nabirat. Tako sva šla v Skalaško s Čopovim stebrom, precej hitreje je šlo kot pred desetimi leti, težave v smeri so se tudi zmanjšale medtem, je ugotovil Janez. Pa še jaz nisem nobenkrat padel. Nogavica je še vedno tam. Dober dan je bil, naslednji pa nič slabši. Naneslo je, da sem v nedeljo spet plezal v Triglavu, tokrat s Tino Skalaško z Ladjo, za katero ne znam več prešteti, kolikokrat sem jo šel. Tu pa tam se pa vseeno najde kak oprimek, ki se ga ne spomnim, pa na Gorenjski turenc sva prisla po novi varianti dva metra levo od običajne. Tini je bila to prva smer v Steni in jo je zmogla brez težav, tudi njen pregovorno veliki dar govora je ni zapustil niti v težjih raztežajih, ne na doolgem sestopu.
toni
