Akademski Chamonix 2024 ali "Zakaj so ostajale napol spite steklenice vina?"

Objavljeno Pon, 19/08/2024 - 17:49 od Jakob Skvarča

Oj!

Zaradi katastrofe v La Berardu smo morali lokacijo poletnega tabora spremeniti. Pogoji so letos bili; granit, ledeniki, kakšen 4k v bližini, večraztežajne smeri tudi za tečajnike in pa ja, vino. Chamonix je vse to ponujal in četudi slovi po tem, da se v popularnejših smereh vijejo kolone, smo šli delal gužvo še mi. Sicer pa mora dolino slej ko prej obiskati vsak alpinist, saj ga stene, vrhovi in razgledi ne pustijo ravnodušnega..

Gal, Sandi in Matjaž so se na pot odpravili že v petek, 19.7. in v soboto že plezali na Aiguilles Rouges, ostali pa smo prispeli v soboto in nedeljo. Kampirali smo v Les Montets, ki je prav idiličen prostor ob železnici in potoku ter zvončkljanju krav, dokler one ne pridejo navsezgodaj zjutraj zvončkljat k šotoru prav pred tvojo glavoUpravnik vsem gostom podeli še brezplačno vozovnico za vlak do Chamonixa za čas bivanja v kampu, kar je zelo praktično pa tudi dobro za okolje. Hja, Slovenci bi lahko sledili marsikateri dobri praksi, ampak..

Ok, plezanje! V ponedeljek se naveza Gal-Sandi in Val odpravijo raziskovat na Švicarsko stran v smer Acqua concert, 6a, 370m. Pohvalno za pobudo in izpeljano smer, še posebej za nadobuden tečajniški tris! Ostali smo se isti dan vplezavali v steni Barberine, ki ponuja strmo kot tudi platasto plezanje z dobro opremljenostjo. V torek smo se kolektivno odpravili na Montenvers, valda peš po lojtrah dol in po ledeniku Mer de Glace naprej do koče l'Envers. Težki ruzaki so nam onemogočili ujeti časovnico 2h iz vodnička, smo jo pa zato kar dobro podvojili. Ta dan smo izkoristili še za počitek in krepčanje, malo poplezavanja nad šotori, Grega in Maj pa sta se vplezovala v počeh nad kočo. V sredo smo spoznali, da so tudi ocene kar zabeljene in se razlikujejo od tistih v dolini, Toni je uspel celo poletet v vodstvu ter tako dokončno utrdil svoje zaupanje v Toteme(v granitu itak vsak frend drži), Sandi pa je povadil zaustavljanje s cepinom in to še pred začetkom zimskega dela AŠ. Mislim da obvlada! Po bolj ali manj uspešnem dnevu smo se zbrali na koči, pametovali, si delili izkušnje in seveda nazdravili. Naslednji dan smo zaradi utrujenosti od ruzakov in zmanjkovanja hrane skupaj odšli v dolino. Na ledeniku pri novi gondoli smo spraševali za pot do lestev na Montenvers(itak smo želel šparat, kjer se je dalo), ko nas je upravitelj s privzdignjenimi obrvmi povprašal, če mislimo resno. Po pritrdilnem odgovoru se nas je usmilil in nas prijazno spustil na gondolo. Zares se je pasalo peljat. In tudi sredi največje turistične gneče se najdejo dobri ljudje, le priložnost potrebujejo, da lahko to pokažejo

Počitka ni bilo in naslednji dan(v četrtek) smo bili že namenjeni proti novim stenan, tokrat vsaka ekipa drugam; Gal, Sandi in Val na Aiguilles Rouges, Linda, Anja, Grega in Maj po dobrih priporočilih v Acqua concert, Matjaž je raztural s svojo kondicijo in v enodnevni gorski turi nabral 50k korakov, Tonija je žal zvilo in je ostal v dolini, Krejmer, Miha in jaz pa smo šli na Midi. Plezali smo smer Contamine v Pointe Lachenal, ki ponuja res lepo plezanje v odlični skali. Če bi hoteli, bi lahko bili še isti dan v dolini, a je Krejmer vztrajal in smo kljub utrujenosti ostali še eno noč(treba je šparat, pa ni važno kok stane). Miha gre zaradi utrujenosti naslednje jutro v dolino, s Krejmerjem pa sva vstala ob 00:30 in s čelkama ter avtopilotom krenila proti Mont Blancu. Nisem si mislil, da bom po dokaj dolgem alpinističnem stažu šel na MB peš. Želel bi si seveda pristopiti po plezalni smeri, a smo morali zaradi razmer prilagoditi plane; bilo je namreč kar veliko snega po stenah za čas našega tabora. No v resnici je bila tudi normalka dober izziv, še posebej zaradi mrazu in vetra pa ko človek ob sončnem vzhodu stoji na vrhu Alp ob krasnih razgledih s prijateljem, si ne more kaj, da ne bi bil srečen! Zadovoljna in utrujena sva zgurala še vzpon na Midi in sredi dneva prišla v dolino na zasluženo pivo. Itak!

Zaradi bolezni so Gal, Sandi in Val skrajšali plane ter šli domov že v soboto, ostali so plezali v steni Barberine in šli zvečer tudi oni proti domu. Zadnji večer smo ugotovili, da imajo v kampu zelo dobro hišno vino in da sami pečejo dobre pice. Anja je šla v nedeljo z busom proti Švici, Toni, Krejmer in jaz pa smo dopust podaljšali in se namenili v Dolomite. S seboj smo tovorili še flašo vina, ki nam je ni uspelo spiti v kampu; odgovor na ta absurd se pojavi na koncu tabora. Na poti sem razmišljal, kako dober je občutek, ko se pelješ iz tabora in zares ne greš domov, ampak samo v drugo gorstvo, v drugo dolino, s šotorom na drugo parcelo..Mega! Zvečer je Krejmer razkril še svoj gurmanski talent in nam iz francoskih baget pripravil kanapejčke.

Kratka noč. Težko vstajanje. Močna kava(spet) in že smo hodili proti skupini Rosengarten, proti smeri, ki sem jo želel splezat že nekaj časa nazaj. Via Stegger je iz leta 1929, naveza pa je takrat rabila 2 dni. Romantično! V smeri je bila še ena naveza, ki je verjetno plezala original linijo, mi pa smo šli direkt varianto, ki ponuja še nekaj dodatnih strmih prehodov z oceno V, V+. Po dobrih osmih urah smo stali na vrhu veseli in kar malo impresionirani nad tem, da stojimo na obrobju zahodnega dela Dolomitov(če ne štejemo Brente, ki je precej zahodno in jo od Vzhodnih in Centralnih Dolomitov povsem loči reka Adiža, a je vseeno del Dolomitov). Po sestopu z dvema abzajloma smo nazdravili na 2 leti stari koči Santner, nekaj modrovali in nadaljevali z idejo o postankih na vseh kočah. Kočo Alberto smo spustili, četudi stoji ob izjemnih stolpih Vajolet, ki te s svojo strmo kompozijo res očarajo. Na koči Vajolet je bilo še precej ljudi, večina jih je tam tudi spala in globoko v sebi se nam je tožilo, ker nismo mogli ostati. Spijemo 0,5l vina in krenemo. Pri koči Gardeccia se je že zmračilo, malo ohladilo, ampak glažek vina ni bil nič manj slajši. V soju čelnih svetilk smo sestopili in po dobrih 17ih urah zaključili krog od šotora do šotora. Ravno v tem času berem knjigo o Preussu, v kateri David Smart opisuje zgodbe iz stoletja nazaj in pravi, da sta po plezalnem dnevu Paul Preuss in Tita Piaz na koči Vajolet z družbo pridno praznila steklenice vina. HA-HA-HA

Za finiš smo v torek splezali še Pordoi Plaisir, 6a+, v kateri je imel Toni neporavnane račune. Zdaj jih nima več!

Kaj se je torej dogajalo z vinom in flašami, ki so ostajale polne ali napol polne? Velik razlog tiči v tem, da je na taboru manjkala dolenjska zasedba Slapšak-Tratar-Marinčič-Jukič. Pa niso polne flaše ostajale samo zato, ker so iz delenjske, ampak zato, ker v njihovi družbi pač steče. Fantje, pogrešali smo vas!