VTK memorial - poročilo

Akademci se zadnjega vikenda v maja vsako leto spominjamo nesreče v Jalovcu, ki se je zgodila leta 1950. Čeprav je od nesreče preteklo že kar nekaj časa in je danes memorial predvsem družabnega značaja, se vseeno spomnimo nesrečnih plezalcev preminulih v Hornovi smeri.

Memorial se neformalno začne že v petek zvečer, ko se člani AAO dobimo v domu v Tamarju, formalno pa v soboto zjutraj, ob 8. uri, ko so prične start dirke okoli kola na Kotovem sedlu.

Letos se nas je nabralo kar lepo število tekmovalcev. Edina regularna in res cenjena disciplina so smučarji, ki pa so po navadi v manjšini. Izgovorov za to je med pešaki veliko, smučarji pa vedno povedo o odlični smuki. Tudi letos je bilo tako in nošnja smuči se je izplačala, celo tako, da so nekateri zavili še v Jalovčev ozebnik.
Ob 8. uri se je začel start dirke. »Zagrizeni« pešaki smo se pognali v dir, ostali pa v zmernem koraku proti klančini pod Jalovcem. Kolona se je počasi razvlekla in različno hitro smo prišli do kola ter nazaj do doma v Tamarju. Mnogi udeleženci memoriala se niso uradno udeležili dirke, so pa vseeno šli proti Kotovem sedlu.
Velja omeniti Matevža, ki je (že) ob 5. uri zjutraj nesel kol na Kotovo sedlo. To je zelo spoštovana naloga, ki jo je Matevž dobro opravil, celo tako dobro, da jo bo moral še drugo leto.

Morda nekaj podrobnosti o kolu. Kol se vsako leto postavi »na uč« nekje levo od Kotovega sedla, letos je bil čisto pri prvih skalah Jalovčeve škrbine. Smo pa letos tudi ugotovili, da ni nepomembno s katere strani greš okoli kola. Ja, menda zares ni vseeno. In še, če hočeš priti na uradni seznam z rezultati, moraš iti okoli kola.

Po 10. uri smo se ponovno začeli zbirati v Tamarju, kjer se je začel še najbolj družabni del memoriala, letos ponovno »začinjen« s piknikom. Verjetno je bil to tudi razlog, da se nas je na koncu zbralo več kot 35 članov AAO.
Poklicni kuhar Denis (letošnji tečajnik) je suvereno opravljal svoje sobotno poslanstvo in počasi so nam telesa klonila pod težo zaužite hrane, svoje je še pripomoglo popoldansko toplo sonce in nekaj zaužite izotonične pijače, tako da smo poležavali na travi kar nekaj časa. Pa še Tomaž, ki vsako leto poskrbi za bogate nagrade, si je vzel čas za smuko in prišel zadnji v dolino.
Pred uradno razglasitvijo so prišli na vrsto akademski govori in različne prigode, ki so nam še polepšali sobotno popoldne.
Med rezultati je verjetno treba omeniti pešaka Luko, našega alpinističnega upa, ki je prišel prvi v dolino. Ker mu ni bilo za sedeti pred kočo in na široko analizirati potek dirke, je raje še enkrat odšel do kola in nazaj. Omenil bi še Zlatka, ki je ponovno tekmoval v svoji kategoriji, pešaki z glasbili. Zlatko je premagoval klančino s kitaro v rokah.

Podelili smo lepe in uporabne nagrade. Zahvaliti se je treba našim donatorjem: trgovini Annapurna, trgovini K2 Alpinist, založbi Sidarta, podjetjema Dumo in Dassašport.

Skratka, letošnji tradicionalni VTK memorial je pritegnil mnogo starejših in mlajših članov AAO. Z nekaj pripravami in obilico improvizacije smo si ponovno naredili pravo akademsko sobotno druženje.
Spet je bilo luštno v Tamarju in ne morem zaključiti drugače kot: »se vidimo drugo leto«.

Miha Habjan

Slike so prispevali: Miha Peternel, Sabina Zorec, Anton Gregorčič

Uradni rezultati dirke okoli kola:

Smučarke:
1. Sonja Šmid, 3:43
2. Mateja Končina Peternel, 3:59

Smučarji:
1. Miha Peternel, 3:59
2. Tomaž Klinar, nismo več zapisovali časa
3. Tomaž Jakofčič, »samo« v Jalovčev ozebnik (Akademski svet starešin je odločil, da naj mu bo, ker je imel smučke)

Pešakinje:
1. Sabina Zorec, 2:59
2. Eva Križnik,  3:30

Pešaki:
1. Luka Stražar, 1:40
2. Miha Habjan, 1:43
3. Miha Kern, 2:04 (po foto finišu)
4. Gregor Mezek, 2:04
5. Simon Černe, 2:10
6. Anton Gregorčič, 2:11 (poškodovan)
7. Aleš Bjelčevič, 3:30
8. Zlatko Vidrih, 4:00 (s kitaro)