Romunija

Stalnica turnega smučanja zadnja leta je tedenski obisk hribovij in gorovij Balkana oz. JV Evrope. Letos je na vrsto prišla Romunija, ogromna država z nešteto primernimi hribi za turno smuko, mi smo se osredotočili na južne Karpate, ki predstavljajo eno izmed večjih gozdnih območij v Evropi, gore pa segajo nekje do višine naše Kredarice.

Obeti za naš teden so bili slabi, vsaj vremenski, snega pa naj bi bilo sicer dovolj. Obljube so se uresničile, vse dni v tednu je bilo precej mraz, topleje od nekih -7 °C ni šlo, sonce pa smo videli le en dan, ostale dni so nebo prekrivali oblaki, v zraku pa je lebdel sneg.

Izkoristili smo romunske gozdove, ki rastejo nekoliko više kot pri nas, gozdne ceste po katerih kje še vedno s konji vlačijo hlode iz gozda in upali, da bo gozd dovolj redek za nek normalen spust. V šestih dneh se nam je uspelo petkrat spraviti v pancarje in opraviti naslednje ture:

 

Bistricioara cca 2000 m        
Štart iz Poiana Marului  680 m, omembe vrednega snega seveda ni bilo do cca 1000 m, sprva po gozdni pešpoti, na vrhu pa po dolgem oblem travnatem grebenu na nek predvrh od koder smo odsmučali po golem S pobočju (400 v.m. flanke) do gozdne meje, kjer so nas presenetili sledovi Heliskiinga, od tam skozi gozdove, strme vlake in mimo drvarjev s konji nazaj na izhodišče v vas, kjer se bohoti ogromni zapuščeni in zarasli hotel nekdanjega diktatorja Ceaușescuja.

Sturu 1823 m 
Plan je bil štart na višini, kjer se začne sneg, a nam je zapornica na koncu ceste, ki pelje skozi naselje Marga to preprečila, ponovno smo štartali na slabih 700 m, a so bile gozdne vlake ravno dovolj pokrite z ledom/snegom, da smo lahko opravili turo na smučeh od avta do avta. Vzpon in spust smo opravili po različnih poteh, stvar se je vsekakor izplačala, saj smo pri spustu naleteli na jase in redek, lepo smučljiv gozd. Pol vzpona je z nami prehodil tudi nek potepuški pes, morda dobro, saj je on prvi v bližnjem gozdu kmalu po štartu opazil precej zajetno divjo svinjo.

Fagaras
Napoved je kazala sončno vreme za četrtek, odločitev je bila jasna, visokogorje. V sredo smo se povzpeli do Balea Lac (cca. 2000 m), kjer lahko izbiraš celo med več prenočitvami, saj je to pravzaprav prelaz (na vrhu je krajši tunel), preko katerega poleti vodi izredno lepa cesta, pozimi pa se lahko gor pripelješ tudi z gondolo, ki pa nima nekega zanesljivega urnika. Balea lac je tudi turno smučarsko središče z veliko primernimi tereni, o čemer je pričala tudi priprava na turno smučarsko tekmo prihajajočo soboto.    
Naš popoldanski vzpon na Balea Lac je minil v slabem in hladnem vremenu, vremenska postaja tam je ob prihodu kazala -19,9 °C. Vreme nas ni odvrnilo od pregleda bližnje okolice, kjer se gredo Romuni turizem, postavili so namreč ledeno cerkvico in ledeni bar z nekakšnimi sobami, ki omogočajo prenočitev. Morda še dobro, da smo gor prišli v najslabšem možnem vremenu, saj smo imeli tako praktično vse zase, za vikend pa so bile že napovedane neke grupe Angležev (v glavi imam tiste presproščene ljudi oblečene v žirafe, bobre,..). Ledeni bar je bil relativno dobro temperiran (-5 °C), tako smo si privoščili kakšno pivo, njegova cena pa smešno nizka.   
Zbudili smo se v sončno in hladno jutro, hlad je popustil za nekaj stopinj, a še vedno je bilo precej mraz, plan današnjega dne je bil izogibanje kakšnim potencialnim plazovom, tako smo velike plane prihranili za drugič in se za začetek odpravili peš skozi 800 m tunel na južno stran gorovja, ki se vleče v smeri vzhod-zahod in se tam spustili proti dolini. Kljub nizkim temperaturam nam je bilo pri kasnejšem vzponu nazaj precej vroče. V tem času pa so na našo srečo pripravljavci tras prihajajoče tekme že nekoliko prehodili in presmučali pobočja v okolici našega prenočišča, tako smo se brez večjega rizika lahko odpravili nazaj do avta po sosednji dolini in tako lepo zaokrožili turo.

Paltinis
Vreme je odšlo nazaj v preverjene tirnice, z njim tudi mi s še eno gozdno krožno turo v okolici smučišča Paltinis, smučišče lokalne narave. Brez začrtanih planov smo v spremenljivem vremenu iz ure v uro sestavljali turo, pri čemer pa nam je otoplitev delala precej težav v obliki mokrega in težkega snega, največje breme pa so bile cokle na smučeh. Obiskali smo dva vrhova opremljena z večjimi antenami (neznani 1960 m in Varful Oncesti 1725 m), z drugega smo se spustili po smučarski progi, kar nam je po praktično celem tednu nepredvidljivih host, kar ustrezalo.

 

Romunija, dežela velikega turno smučarskega potenciala, zaenkrat še zagotavlja nekoliko avanture, ki se v bolj razvitih državah zaradi popularnosti turnega smučanja nekoliko izgublja. Upam, da še kdaj  v lepšem vremenu, planov in idej je zadosti. Povsem solidna destinacija tudi za slabo vreme, dovolj je »zanimivosti«, cene pa uporabnikom prijazne.