Kosovo in Albanija

Balkan in njegova gorstva so vsak konec februarja naša stalnica zadnjih nekaj let. Po dveh, vremensko, slabših letih so nam bili vreme in snežne razmere letos ponovno naklonjeni in smo tako kolikor toliko izpolnili naše turnosmučarske zadane cilje v Albanskih in Kosovskih  gorovjih.

Teden smo odprli s turo na Veternik ( 2450 m), goro, ki se kot naš Krvavec dvigne nad kotlino in nanjo ponuja dobre razglede. Štart je bil precej niže od pričakovanega, na približno 650 m višine, ne prav daleč od Vojašnice pri mestu Peč, kjer smo prespali prvo noč. Na turo smo se podali precej lagodno, češ, poglej tole cestico.. če ne bo snega se po njej lahko pripeljemo na cca. 1200 m… ja, snega ni bilo, tu dileme ni bilo, ali je cesta prevozna pa tudi ne… pancarji na nahrbtnikih. Tura nam je postregla z dolgo serpentinasto cesto, redkim gozdom s pršičem in razglednim vrhom, s katerega nas je močan veter in -17 °C na termometru kaj hitro pregnalo nazaj v dolino, pa še tako nas je nazaj grede ujela tema. Ker se je skupaj razvleklo na cca. 2000 v.m in cca. 25 km smo sklenili, da naslednji dan porabimo za premik v Albanijo, brez kakšnega turiranja. 

Med premikom proti Prokletijam smo se ustavili v mestu Gjakovo na Kosovem in v Bajram Curriju v Albaniji, to je zadnje mesto pred vstopom v dolino Valbone, ki seže v osrčje Prokletij. Gjakovo OK, Bajram Curi pa … BMWji z volanom na desni, burek kupiš skozi neko okno na fasadi, bankomat na katerem piše, da Windows 7 ne dela, pred banko pa sesajo nek računalnik… je za videt, no, ni pa neke nuje.

Iz konca doline Valbone smo se naslednji dan podali prek gora v Črno goro, pot nas je vodila skozi dolino Kukaj, na koncu katere skozi ozko grapo preideš v zgornje nadstropje, od tam pa na sedlo med Maja Jezerce 2694 m in Maja e Kokerhanes 2495 m, na slednjega smo tudi pristopili, za Maja Jezerce smo ocenili, da morda nebo dovolj časa, saj nas je nato pot vodila še naprej mimo jezer do planine Zastan 1350 m, od koder smo s čelkami po cesti odsmučali v prvo vas v Črni Gori, Vusanje 1000 m. Tam smo vsi blatni, po nekakšnih posranih kolovizih, našli guesthouse Dedushi, kjer smo prespali naslednje dve noči.

Sledil je namreč dan slabega vremena, kar je po relativno dolgi turi (1900 v.m in cca. 25 km), kar prijalo, vzeli smo si čas in si na ta dan ogledali mesto Gusinje, ker je svet pač majhen smo v tej vasi imeli »znanca« (katerega naslova ali telefonske številke nismo imeli, se pa domačini poznajo), ki nam je kljub temu, da je prikovan na voziček želel pokazati več, kot smo bili v resnici zainteresirani… tu je bila nekoč tovarna, tu je trgovina, mošeja, minaret, Občina, 1. nadstropje Občine, 2. nadstropje Občine, 3. nadstropje Občine….. a smo res v zadnji vasi v Črni gori in nam človek na invalidskem vozičku razkazuje posamezna nadstropja Občine?.. ja res je in bilo je fajn, take stvari si človek zapomni, spontane. Seveda smo jih od človeka slišali, da se naj naslednjič pa le najavimo, da se malo bolj pripravi.

Po obilnem zajtrku (pol ga je šlo v nahrbtnike) pri gospodu Dedushi smo se odpravili nazaj proti Valboni, po dolini Beličkega potoka prek nekakšnega manjšega kraškega sveta do zapuščene planine na 1800 m, kjer si bojda Poljaki prinesejo vodko in raziskujejo jame, do prelaza Prosllopit 2039. Tihi plan je bil bližnja Zla Kolata 2535 m, a smo jo zaradi smučarsko neprijaznega terena izpustili, in se raje čim prej spustili v južno orientirano dolino, ki se spusti v Valbono. Temperature so se dvignile, polži so se valili po pobočjih in smučke so cukale kot nore. Po cca. 1400 v.m in 15 km so prispeli nazaj do avta. Pri turi skozi Prokletije smo kot drugod po Balkanu uživali samoto, katere pa zavoljo novega Heliskinga v teh koncih vseeno nismo pričakovali, malo nam je tu verjetno pomagal tudi veter, ali pa zgolj naključja. V glavnem, Prokletije so kar estetsko gorstvo z visokimi in divjimi gorami, v nekaterih aspektih malce spominjanjo na dolomite. 

Za tem smo se podali še v gore na Kosovsko-Makedonski meji, ki ležijo za prijetnim mestom Prizren. Tam smo se s cestnega prelaza Prevalle 1500 m podali na Maja e Konjushkes 2571 m. Na tej turi pa dejansko nismo bili sami, na prelazu obratuje žičnica, in više v hribih so bili turni smučarji. Naredili smo prijetno turo v obliki osmice in z njo zaokrožili 5 letni balkanski ciklus, v katerem nam je uspelo smučati v Bosni in Hercogovini, Črni gori, Kosovem, Albaniji, Severni Makedniji, Bolgariji in Romuniji. Hribov je v teh koncih neomejeno, mi smo pobrali le vzorce.