Teranova smer - februar 2024

V nedeljo 18. 2. 2024 sva se z Miho Guličem (APD Kozjak) odpravila v Teranovo smer. 

Zaradi slabšega vremena in pomladanskih razmer (kljub kopni cesti je letno parkirišče zaprto) približno do višine Slovenske pohodne poti sta v smeri bili le dve navezi. Družbo sta nama delali Barbara in Saša iz AO Železničar. Spoznali smo se na dostopu, plezalki pa sta naju, nepopustljiva dvomljivca, s svojo zagnanostjo prepričali, da kljub megli in visokim temperaturam vendarle vstopiva v smer, ki nas je tega dne nagradila.

Prvi raztežaj smo kljub strmejšemu skoku preplezali nenavezani in se pričeli varovati v votlini na začetku drugega raztežaja. Sneg bližje skali je bil nekoliko sipek, desno pa skoraj idealen. Žal pa visoke temperature praviloma niso dopuščale kakovostnega nameščanja lednih vijakov.

Tretji raztežaj, ki je sledil drenjanju v majhni lopi, je bil povsem enostaven, tako pa tudi četrti, kjer je varovanje postajalo nekoliko liberalnejše. Peti raztežaj, ki je po Sašinem poročanju sicer lahko težaven, je bil precej dobro narejen. Pripeljal nas je v »kotel« pred izstopno prečko, ki bo ob visokih temperaturah gotovo propadla prva v smeri.

Tako v petem kot tudi v tretjem raztežaju sem Miho varoval na cepin(e), saj je obema navezama do stene ali naključnih skal zmanjkalo vsega nekaj metrov.

Če je smer v nižjih delih postregla z dobrimi razmerami, pa to ni veljalo za (nerodno, cit. Kresal, 2007: 306) izstopno prečko. Zaradi povsem južnega snega sem kljub (sesuvajočim se) stopinjam plezalcev minulega dne moral stopati previdno, redno poprijemati za skalo, nastavljal sem dodatna varovala in se sprostil šele ob izstopnem skokcu. Četverice "utekočinjena" prečka ni izzvala. Ne le zaradi psihološke trdnosti, ki prekaša mojo, temveč ker je istega dne nekdo slučajno že stopicaljal pred njimi!

Sestopili smo (en spust z vrvjo) čez podirajoče se Žrelo, lokalnemu gospodarstvu pa vrnili v gostilni Kočna. Tura je z nekaj predahi in precej (najinega) mencanja pred vstopom trajala dobrih osem ur.