Summerbrejk, Debela Peč-Trapez

V petek smo z Maticem Koširjem (AO Jesenice) in Majo Lobnik (AO TAM) preplezali smer Summerbrejk VI+/V+ v Trapezu v Debeli Peči. Na dostopu smo se spraševali, zakaj več ljudi ne pleza v tem "skritem dragulju" (Majin citat) in po dveh urah hoda (potem ko že najmanj 45 minut misliš, da si (skoraj) pod steno). Na tem mestu naj omenim, da smo 100% prekoračili Marčičev dostopni čas (objavljen na plezanju.net). V opravičilo lahko rečem, da ima Marčič dolge noge (za razliko od naših), ki pa jih tudi zelo hitro premika. Dostop je bil dokaj zanimiv; poleg že omenjenega, je trajal do sredine prvega cuga, ko sta izkušena alpinista ugotovila, da smo že kar visoko in na terenu, ki ni ravno najbolj primeren za zabijanje prvega klina. Jaz sem brihtno molčala in v mislih že kula načrt za maščevanje:) To dejavnost sem opustila takoj zatem, ko mi je s štanta padel oranžen windstopper in se podal v globino (če ga kdo najde, se priporočam, da me o tem obvesti). 

Plezarija se je začela nič kaj obetavno z zelo krušljivo skalo, ki pa je na sredini prvega cuga postala bolj kompaktna. Za naše hribe je bila smer srednje krušljiva (Matičeve besede). Meni se je zdela zelo krušljiva in večino energije sem vlagala v miselne procese, kako naj stopim, da kamna ali kamnitega bloka ne vržem na plezajočo pod mano. Tako nisem imela časa, da bi opazila, kje je bilo težje ali lažje; prav tako nisem opazila koleracije med oceno cuga in težavnostjo plezanja. Na splošno je bila (kljub krušljivosti) plezarija zelo lepa in razgibana. Če uporabim Miheličeve besede, je to "bombonček, ki ga noben alpinist, dorasel tej stopnji, ne sme izpustiti."