Sinje v Sinjem

Dobro jutro! Ob 4h zjutraj v soboto pa že ni tok dobro, vsaj si tega še ne zavedam. Neki pojest, kava, pa do Aljaža nekam proti Kamniku, potem pa proti Jezersekm.

Midva sva se kar odločila da bova preplezala samostojno svoj prvi in to Sinji slap. Kao neki za začetnike, ok, samo da grem v hribe, da bo duša mirna vsaj en teden. Ker sva nova v tem poslu, sva si vijake sposodila od Jana, pa še kak nasvet od naših izkušenih prijateljev. Po krajšem dostopu sledi grapca v desno, in tu je že prvi „pravi“ cug. Bila sva druga neveza ta dan, vendar ne poslednja. V Vikijevi sveči je pa že bila gneča. Naveževa se in Aljaž že tuče po ledu (zmenila sva se naj gre on prvi, ker leda še ni plezal, Mlačco ne bomo računali). Jst pa poslušam tišino, ki jo samo gore lahko ponujajo in, seveda, pozorno varujem, ker soplezalca je fajn imeti še naprej. Aljaž hitro zgine in se že neki dere nekje gor, podiram varovanje in še jst pikam v prečko, potem pa gor. Naslednji rastežaj je bilo gaženje po snegu, pa sem malo preveč potegnil, tako da je bilo tudi plezanja na „štajerca“, pa sidrešče v ledu. Ter še en moj cug, da še jst okusim kaj leda kot prvi. In bil je lep. Zelo lep! In spet sem preveč potegnil, ter sem mogel, namesto sirišča v ledu, skopat polico v snegu, pa urediti T sidrišče. Vadimo in utrjujemo gradivo. Varujem Aljaža in je že hitro tu, še hitreje je na koncu grape pri Češki koči. Po krajšem počitku sva se odločila za sestop proti Ledinam, ker je edino tam bilo dokaj shojeno. Snega je bilo precej, sestop pa nekoliko bolj strm. Sonce je sijalo, samo ne nama, ker smo bili na neki severni strani. Do avta je ostalo še malo, do piva malo več, ampak tudi trpljenje žeje je del alpinizma.

Suma sumarum; to je bil le majhen korak za AAO, ampak velik za naju. In še naprej bom plezal ta led, ker je res fajn :D