Sass Maor in Pala delle Masenade ali kako smo spili pet litrov vina

Z Matevžem sva bila prvotno namenjena preplezati Agnerjevo kanto (ciljna vplezevalna tura že dve leti Smile, pa so naju nizke temperature nagnale v stene toplejših ekspozicij. Tako sva se pridružila Toniju in Blažu, ki sta imela za cilj preplezati Sass Maor. 

Eno uro pred odhodom mi Artač pove novico, da Toni ne more zravn. Nič, gremo pa v tri. Ko že pakiramo pri meni v prtljažnik, pokliče Toni, da vseeno ni tako hudo, baje si je zrihtal neko pomoč iz Bruslja... torej gremo še po njega.

Ustavimo se na nekem parkirišču pod Bosconerom, pregledamo vremensko napoved, ki je bolj ugodna za nedeljo ter tako Sass Maor prestavimo na nedeljo. Za jutri pa cilj Pale delle Masenade. Pred spanjem spijemo malo vina. 

Toni in Krejmr si izbereta smer (Solda, VI, 300 m), Artač in jaz pa Colatoio-Bonetti. Hiter kapučin, dostop v pogovornem tempu in znajdemo se pod steno. Po smeri Colatoio-Bonetti, teče voda, tako si izbereva od nje desno smer (Fessura Bonetti, VII, 300 m). Zaradi mokrote malo obvozimo začetne raztežaje po desni. Smeri sta lepi, še najbolj nas utrudi sestopna ferata, zaradi držanja jeklenice v mnogih navpičnih prečkah, skoraj brez stopov, le kak meter nad široko polico?! V zgodnjem popoldnevu se ustavimo v rifuđotu in ugotvimo, da je cena litra vina le 9 evrov, zato spijemo malo vina.

Nato se odpravimo proti nedeljskemu cilju. Zapeljavši v Val Pradidali zagledamo Sass Maor. "Matr, pa saj zadnja tretjina kr vn visi!" nekdo pripomne. Gledamo še dva bela fleka, ki predstavljata podora, in preko enega naj bi imeli prečko. Mislim si, zakaj gremo v celih Dolomitih prav neko smer s slabšo skalo. Zaradi predhodnih informacij in mogočne podobe dobimo manjši cmok v grlu, zato v bližnjem gostišču spijemo malo vina. Prijazna lastnika nam nam povesta še malo logističnih rešitev in odpravimo se proti planini Fosne, kjer opravimo špagetni carbo loading in zaspimo. 

Ob 6ih odrinemo od avta in se čez pol ure znajdemo na vsopu poti lovcev (Sentiero del Cacciatore), beseda kačatore pa postane beseda dneva. Strinjamo se, da se že dva dni goljufamo, saj tudi smer (Solleder-Kummer, VI-/V, 600 m) "obvozi" po levi rami, ki te preko lažjih polic spravi na polovico zelo zračne stene, kjer se navežemo. Nato si sledi en raztežaj lepši od drugega: zračne, kompaktne in dobro opremljene prečke v rumeni razčlenjeni skali, vsi čakamo težave in krušljivo skalo, ki pa je ni in ni. Nato sledijo še trije raztežaji izstopne zajede v čudoviti sivi izprani skali. Za veliki finale pa še kamin z ozkim preduhom, kjer si moramo ruzake obesiti za pas, da nam visijo med nogami. Na vrhu smo ob 17ih in odabzajlamo proti Rifugiu Velo, kjer spijemo malo vina in se spomnimo misli, ki nam jo je na nekem predavanju povedal Jaka: Da je alpinist človek, ki išče težave in je srečen, če jih ne najde. Kasneje na poti domov pa Artač ugotovi, da če prideš v ponedejek spočit v službo, si ziher zajebal vikend.