Poletje

Poletje gre počasi h koncu, letošnje nekako ni bilo toliko hribovsko naravnano kot prejšnja, a vseeno bo v arhiv odšlo nekaj zanimivih in lepih tur.

Hribovsko sezono sva s Kozino poštartala s ta veliko žlico  v Šitah, JLA (VII-/V+, 300 m), ki je ponudila precej konstantno in dobro plezarijo, kot že znano sta izjema prvi raztežaj in še dve težji mesti zgoraj, kjer skala ni ravno najboljša.

Enega izmed lepših vikendov to poletje sva z Evo izkoristila tik za mejo pri zahodnih sosedih, kjer sva se en dan podala na  Žrd (Monte Sart) 2324 m iz nizko ležečega zaselka Tamaroz, sliši se čudno, a ta pot bi si zaslužila oznako markirano brezpotje, vsekakor vredno obiska. Naslednji dan pa sva plezala Mt. Cavallo di Pontebba, Gocce di tempo (VI/V, 285 m), smer ima prijeten dostop, dobro skalo, zanimivo plezarijo (google translate je določen detajl prevedel kot short surprise) in relativno hiter sestop. Plezarija se je unesla, tako sva v nadaljevanju plezala še Zadnjiški Ozebnik, Krajcarca (210 m, 6a+), zaradi opremljenosti super smer za ne najbolj obetavno napoved in bolj našpičeno Ruck-Zuck (VII/VII+, 225 m) v Rothelsteinu (Grazer Bergland). Smer z dokaj lovskim dostop in sestopom, premore kar nekaj ugank, najtežje rešljivi sta zajeda v spodnjem delu in nekakšen previs v zgornjem delu. V zajedi rabiš ta velike »bodelne«, zgoraj pa »bule«, obojega si človek ne more privoščit, zato sem se zadovoljiv z »bodelni«. Bule v glavi ne rabiš, smer je na težjih mestih dobro varovana (klini, svedri in nekaj vmes), vmes pa se potrebuje kakega metulja.

Sledila je alp. šola na Korošici, kjer sem s tečajniki plezali Anžin-Pintar-Pristovšek (V-/IV,115 m) in Lukmanovo (IV+/III) na koncu pa še z Borutom Arnškovo (III/IV-, 145 m), smer je za it le, če so vse ostale zasedene, ali pa tudi če se ne gre.

Vsaj enkrat v letu je potrebno obiskati Dolomite, kar je uspelo z vzponi Moiazza, Fessura Bonetti (VII/V, 300 m) in Sass Maor, Via Solleder (VI-/V-VI, 600 m), več o njih in o vinu pa je napisal že Kozina.

Sredi poletja je sledil tabor v La Berardu, v spominu bo ostala Aigullie di Dibona, Visite Obligatoire (6a+, 300 m), ime smeri pove dovolj, 300 m nore konstantne plezarije v dobri skali, katero zaključiš na  slikoviti špici. Gneča v smeri zagotovljena. Tabor sva s Kramerejem zaključila s kar kompleksno turo La Meije, Voi Directe Allaine (V+, 800 m), ponudijo ti vse kar si lahko zaželiš: dolg dostop, dolgo smer, izstop na vrhu, samoto, razglede, še daljši sestop, dereze, višina, abzajli, plezanje gor, plezanje dol,…., vreme nama je bilo tisti dan super naklonjeno. Bojda je turo bolj smiselno izvesti iz vasi La Grave, predvsem zaradi sestopa, saj naj bi bil sestop s prečenjem grebena lepši in bolj enostaven.

Na slabši vikend z obljubljenimi razjasnitvami preko dneva sva s Kramerjem stopila še na Sp. Rokav, Tominšek-Potočnik (III/I-II, 700 m), turo sem imel v mislih že več let pa nekako nikoli ni prišla na vrsto, tura je izpolnila pričakovanja, vreme žal ne.

Dostikrat pa vreme ni naklonjeno plezanju in je trebi poseči po starih dobrih sprehodih, omembe vreden je bil na planino Rzenik čez Martinj stezo in nazaj krožno prek planine Dol.