Nabiranje kilometrine

Vso zimo sva pridno kovali načrte, kje vse bi se letos potikali in sezono otvorili z Belo pečjo (pravzaprav najinima prvima daljšima "naprej"), kjer sva plezali Katastrofulo (IV, 100m) in Bumerang (V, 100m). Nauk dneva: po 90m začneš dejansko uživati in nato je smeri konec sad. Sledili so dnevi frikanja, počitnice v Franciji in končno: Paklenica. Po tuhtanju v stilu "nekaj naprezali pa se glih ne bomo", sva si kljub tem mislim privoščili vrtnarsko-plezalsko uživancijo v Bračnem smjeru (5c, 250m), kjer se, z izjemo 4 atletskih cugov, sprehodiš čez grmovje oz. gozdiček in kombinacijo Aigor/Frankenstiin (prva dva cuga ene, nato druga dva druge, 5b+, 150m).

Dan po VTK-ju smo prvotni načrt "frikanje v Trbižu" prelevili v prvo letošnjo hribovsko: s Tonijem in Jakobom smo plezali Geršak-Grčar v Vežici (V+, 390m). To je definicija razvajanja: en sam trden monolit, par zanimivih gibov, vrhunska skala, kjer vse drži...

Za dušo smo med tednom (a.k.a. očitno je "Nabiranje Špeline kondicije" postal tak obči projekt) skočili preko grebena Vogla, Meje in Vrha nad Škrbino. Ta študentska svoboda nam kar ustreza, pa še nekaj dobrih fotk je nastalo.

Kondicijsko obarvana je bila tudi najbolj sveža dogodivščina: Toni naju je peljal v Spominsko dr. Tomaža Ažmana, Veliki Draški Vrh (VI+/V-VI, 400m). Izjemna linija čez steno, ki nama kljub strahospoštovanju pred tisto delikatno  prečko, sploh ni povzročala težav. Ves dan smo uživali v vrhunskih razgledih, na štantih kar malo preveč regljali v tri krasne, ampak kot je Toni na mehkih travah Bohinjskih vratc ob sestopu modro pripomnil: "Life is good".

Lp,

kraljici grmovja in smeha na štantih (ok saj realno ni tako hudo) cheeky

Mojca in Špela