Mont Blanc

16. avgusta sem bil na Mont Blancu, skupaj še z dvema kolegoma (Matevž Guilič AO Bricalp in Blaž Šušteršič) na Mont Blancu. Namen smo imeli sicer 15. se odpeljati na Aiguille de Midi in tam par ur šetati za aklimatizacijo, spati v dolino in potem 16. prespati na koči Cosmiques ter 17. na vrh. Nato pa smo v dolini zagledali napoved, ki je za soboto kazala nič kaj obetavno vreme. Oblaki zjutraj, dež, sneg, nevihte popoldne so bili obeti, ki so nam rekli: "Pozabi na dodatno aklimatizacijo, edina tvoja šansa je jutri na vrh". Pa smo šli še malo počivat v kemp in nato z eno zadnjih gondol gor, ter se spustili na Cosmiques. Tam nas je čakala res dobra večerja, ki je kljub višini neizmerno teknila. Naročili smo se za zajtrk ob 1h in šli ob devetih spat. Proti pričakovanjem sem zaspal kot top in se zbudil šele, ko me je Matevž budil za na zajtrk.

Sledilo je deset minut vtikanja leč v zalimane neprespane oči, brez žajfe in z neprestano akcijo na straniščih, kjer je samo en pikolinasti umivalnik. Kakorkoli, pri zajtrku sem dobil skledo za solato polno kave, ki je zelo teknila, česar pa ne morem ravno reči za preostalo hrano. Ob dveh zjutraj smo bili že oblečeni, obuti in navezani. Sprehod preko plan de midi je bil zelo romantičen z neskončno zvezdami. Tudi po prvem klancu do Mt Blanc du Tacul smo prav uživali. Tam je bil še zabaven delček, ko je bilo treba preplezati kaka dva metra v višino preko razpoke. Tik pod vrhom smo kar se da hitro tekli mimo serakov, ki so upravičeno strašljivi in so samo dva dni pred našim vzponom tudi grdo pokazali svoje zobe. Od tod naprej do nekoliko strmejšega dela pod col Maudit je bil lep sprehodek, tisti klanec pa je tudi bil idealen z lepim škripavčkom in ga je bilo užitek popikati. Od tam do sedla Brenta smo kar zdrveli in tam uživali v sončnem vzhodu. Zadnji klanec na vrh, ki ni nič takega se je pa vlekel kot gnila čreva, ker se že kar precej pozna višina. Po dveh urah sopihanja in preklinjanja, smo točno ob osmi uri fuknli ruzake na tla na vrhu in se veselili uspeha.

Ker pa nas je skrbel grand culuoir s svojimi letečimi skalami smo se ob pol devetih pobrali in šprintali dol proti koči Gouter. Manjko aklimatizacije se je oglašal z rahlim bolenjem glave ob mirovanju, ampak bolj dol smo bili, bolje je bilo. Pri koči smo bili ob desetih in nato še po kršasti poti pod njo do culuoirja v nadaljni uri in pol. Ta je bil skoraj povsem kopen in očitno smo imeli srečo, kajti na spregled ni bilo enega samega kamenčka. Nato smo še eno uro počivali pri Tete Rousse in se nato odsankali do tramvajčka, ki je bil strahovito naporen, ker je bil čist nabasan in je bilo treba ves čas spat.

Ob šestih smo bili že v chamonixu in smo šli hitro na pivo in burger in nato spat.