Končno poročilo s poletnega tabora v Courmayeurju

Vremenskim in razmernim dilemam navkljub se je nekje 13-17 Akademk in Akademcev med 23. julijem in 7. avgustom mudilo pod stenami Bele gore. Baza je bila v Hobo kempu v Courmayeurju, nad katerim se pne mogočna stena Aiguille Noire & co. Gazdarica (očitno so v vseh plezalskih kempih gajstne) je prvo ekipo pozdravila z »I want to know who sleeps with who«, vendar ni znano, če je dejansko kdaj prejela seznam in detajlne skice. Tabor smo začeli lagano-frikanje za ogrevanje, za nekatere bolj izkušene tudi že neke večraztežajke. Naša naveza oz. troveza (Maj, Sara in moja malenkost) je napadla Mont Chétif in se spoznavala s plezanjem po granitu ob nizozemskem čebljanju. Te dni se je po dolini namreč mudilo precej veliko število nizozemskih friko študentov, ki smo jih srečevali praktično povsod, kjer sta bila skala in naklon. In sneg (se razume v nadaljevanju). Opogumili smo se za prvo večraztežajko in kmalu ugotovili, da zapisi v vodničku Climbing in Aosta res pomanjkljivo orisujejo dostope. Ko smo imeli dovolj kolovratenja po razgreti skali, smo se odločili, da začnemo ob prvem svedrovcu, ki ga najdemo. Za katero smer je šlo, smo ugotovili šele zadnji dan. Pierre Navigator delle Creste (6a, 200m). K Mariji na vrhu hriba smo priplezali dokaj pozno, toliko, da je načelnika že zaskrbelo, kje za vraga se potikamo. Ko so vsi že povečerjali in so bile flaše z vrhunsko Jukičevo modro frankinjo že pošteno načete, smo se prešvicani, lačni, a zadovoljni privlekli v tabor. Zasluženo pivo, ki nas je motiviralo pri plezanju nad 30 stopinjami, je ostalo zaprto za vrati kemp šanka, ker po 22ti se pač ne toči več. Naslednji dan smo zopet sopihali, tokrat po dodobra razgretem gozdu in zaman iskali dostop do večraztežajke tistega dne. Ko smo obupali, smo se odločili za edino proti severu obrnjeno frikališče v bližnji okolici, ki se je izkazalo za dobro izbiro. Tokrat ni bilo granita, je pa apnenec ponujal zanimive kraške forme. Pridružili so se nam še ostali soferajnovci, zraven pa so bili seveda tudi nadebudni nizozemski študenti. Ker so bile blazinice dodobra načete in mišice razbolene, sva se z naveznico Saro odločili, da greva sprobat zrak nad 3000. Po dobrih dveh urah sopihanja po vse bolj vroči skali srečava tri nadebudne nizozemske študente, ki povedo, da so za vzpon po snegu potrebovali več kot uro navzgor in da zaradi vse bolj utekočinjenega snega nadaljevanje močno odsvetujejo. Rečeva, da bova preverili sami in se začuda povzpneva po suhi skali do vrha Petit Mont Blanca (Male Bele gore, 3424 m) z dvema mini prečenjema snega. Plezali sva za dvema nemškima pohodnikoma, za katerima sva tudi sestopali. Vzajemno smo si pomagali ter se opogumljali. Pri bivaku srečava novo porcijo nizozemskih previdnežev, ki vztrajajo, da bodo po nasvetu kolegov, ki sva jih ta dan že srečali, opravili vzpon s kompletno opremo za sneg. Razlog? Imajo jo sabo. Logično. Obupava z razlaganjem, da gre po suhem, da imava udi midve vse s sabo in se spraviva v dolino. Med pjuckanjem po najinem mnenju hudo zasluženega pira, okoli vogala pridirjajo Blaž, Matevž (E) in Dremelj, ki so ravno zaključili z Gran Paradisom. Enega od njih je namreč tako skrbelo, če bosta tečajnici zmogli ta hud napor, da je želel preverit, če pijeva pivo v enem kosu ali ne. Četrti član odprave Jaka se je odločil, da deloma prehodi Tour de Mont Blanc. Preko Instagrama smo spremljali odpravo dveh navez na Aiguille du Midi-z gondolo, kjer so se utaborili ter dva dni plezali in vsem zbujali skomine. Opremo za odpravo smo zbrali vsi prisotni. Za več detajlov se obrnite na Jakoba, Jana, Julijo, Maja in Matevža (M). Fotke zgledajo hudo.

Po cca. 1800 višincev je bil čas za malo zabušavanja. Izsilim vstajanje brez budilke, odpraviva se do jezera Arpy skupaj z mnogimi francoskimi družinami in starejšimi občani. Glavna zabava na obali je bila, kdo s cmarjenjem na soncu doseže temnejši odtenek rjave. Za silo ohladiva pivo v jezeru, vsaka se loti svojega alpinističnega čtiva, vendar se vdava močnim žarkom in se spokava nazaj do avta. Sledilo je veselo rajanje z odhodom v šotor ob spodobni uri, četrtek je bil namreč veliki debi za edini tečajnici na taboru-bolj ali manj enakovredno plezanje v Val Ferretu. Izbereva smer Ryoby (detajl 5a, 215 m). Pretežno ragledno in nezahtevno. Ker vsak manever preverim 3-5krat in vztrajam, da slediva Alpiročniku do pikice in vejice, naju najprej prehiti lokalna ženska naveza, nato pa še italijansko-ameriški kombo vojakov, ki so izvajali mednarodni trening ali nekaj takega. Malo se čakamo na štantih in upamo, da se Američan kmalu neha dreti »slaaaaaaaaaaaaaaaack«. V vzporedni smeri pleza naveza Blaž-Dremelj-Matevž (E), ki naju kljub temu, da so trije, prehitijo. Počakamo se na koncu, nevihta počaka nas, v veselem zabavljanju se spravimo do najbližjega Carrefourja po municijo za zvečer. Srečamo tri Rašičane, ki so se izbire večernega asortimana lotili resno in skoncentrirano. Z navezovanjem medferajnovskih stikov ni bilo nič. Bojda so se v bližini istočasno mudili tudi Matičarji, vendar nihče ni nobenega videl. Enega od večerov smo pripravili tudi žar, vendar se iskreno ne spomnim več kdaj. Pa bili smo v tako nobel kempu, da so imeli wc papir. Pomemben fakt, če se odločate za bivanje tam. Naj povem, da je vzporedno potekalo tudi kolesarjenje po okoliških dolinah in vzpetinah, za priporočila se obrnite na Julijo, Jukiča, Matevža M in Mirkota. Za petek smo sicer imeli neke frikarske ambicije, pa se je za nas odločilo nebo. Dobesedno. Del jutra sem preždela v šotoru, del v kemp gostilni, potem smo pa ambiciozni obisk pitja kave v Chamu zamenjali za mastenje s pico v Courmayeurju in tavanje po trgovinah. Maj in Grega se spomnita, da bi šla na Gran Paradiso ter zbudita skomine tudi Juliji in Sari. Jaz sem v precepu, ker nisem padanja s cepinom vadila drugje kot v kempu na travi. Po tuhtanju in tehtanju ter posvetu z načelnikom in predsednikom se odločim za plezanje z Matevžem (M) in Tonijem v eni od sten, v katere smo ves teden zrli iz kempa, naredimo ožji izbor v Aiguille du Châtelet. Jaz navijam za 5c, naposled končamo v 6a+ (Fast and furious, 215 m), Toni je kar navdušen, Matevž pleza z odkrhnjenim koščkom kosti na mezincu (mobilizacija s kulijem prejšnji večer očitno ni pomagala). Granit drži, Aiguilles Noires vzbujajo strahospoštovanje, zluknjani ledenik du Brouillard še bolj, gledamo, kam se bodo fantje podali čez dva dni. Zaženemo se po skali navzgor do vrha, pokomentiramo vsak stolp in serak, spomnimo se nesreč in se radostni spravimo v dolino. Instagram viri nam povejo, da sta dve navezi na Gran Paradisu živi in zdravi. In imata povezavo. Po Mirkotovih navodilih zrežemo solato, načelnik speče klobasice. Je malo bolj tiho in mirno, spat gremo seveda zgledno zgodaj. Zjutraj se spakiramo, zaželimo srečo tistim, ki se pripravljajo na prečenje Peutereya in se lotimo padske nižine.

Prvi alpi tabor je za mano. Ves teden razlagam vsakemu, ki ima 30 sekund, kako je granit fajn za plezat in da še vedno nisem dojela, da sem se en teden zbujala pod 3700 m visoko steno. Sezona odprta, apetiti prebujeni, načrti in sanje na obozorju. Voilà.

Fotke: Grega, Jakob, Jan, Julija, Maj, Matevž E, Matevž M in Sara